četrtek, 27. januar 2011

"Guilty pleasures" do zadnjega diha ...

Hello, kako?

Danes in jutri je Kinoteka še vedno v znamenju Leighove anatomije britanskega delavstva, z izjemo petkovega večera, ko se bo v znamenju animirane filmske zgodovine odvila Animateka.


Mi pa si bomo privoščili skok do vikenda, do sobote, natančneje. To soboto - 29. januarja - se obeta eden najzanimivejših filmskih dvojčkov zadnjega časa. In ko rečem zanimiv, hočem v resnici reči "Hvala o milostni bogovi sedme umetnosti, za ta dva neverjetna filma!". 

Resno.

Prvega poznate vsi. Do zadnjega diha, Belmondo ukrade avto, šicne policaja, se skrije v vrvežu množice, ki preplavlja Mesto luči in se ogreje za Jean Seberg, ki v balerinkah in s peter-panovsko frizuro stopica gor in dol po "Les Champs" in vzklika: "New York Herald Tribune! New York Herald Tribune!".






Drugi film ... je tudi Do zadnjega diha
Jp, nekje v zgodnjih osemdesetih je Jim McBride, filmskim vedežem najbolj pri srcu zaradi svojega zgodnjega filma Dnevnik Davida Holzmana (neuradno prvi mockumentary), prišel na idejo, da bi naredil rimejk francoskega novovalovca. Kar je nastalo, je za nekatere totalna blasfemija, za druge zgolj še ena izmed mnogih kičastih kalifornijskih pravljic iz zloglasnih osemdesetih, za tretje pa je ta neapologetska ringelšpil romanca filmski unikat, za katero je pač potrebno široko cinefilsko srce. Dovolj široko, da sprejme rimejk, ki bolj kot na A bout de Souffle liči na Brilijantino ...


 

Aahhhhh. The Beauty.

Tega res nočete zamuditi.
Tarantino prikimava.

Za konec še ena cinefilska kost za glodanje : Kateri rimejk gre vam najbolj na živce? In pa, seveda, kateri rimejk vas iz tega ali onega razloga zmami na kavč z goro popkorna (in le najneznatnejšim priokusom po slabi vesti?)

Je to morda  The Wicker man z Nicholasom Cageom? Van Santov Psycho? Flipper?


Lep vikend!

sreda, 26. januar 2011

VABLJENI NA SKODELICO ŽIVLJENJA Z MIKOM LEIGHOM

Kako ste? 

Danes namesto običajnega prispevka ponosno predstavljam prvi "guest post" ( ker se sliši bolj profesionalno kot gostujoči prispevek, ampak kakorkoli ...) na Kinotečnem blogu. Zakrivila ga je Ana Šturm aka šerifova namestnica, ki pa je sicer tudi izjemno entuziastična filmo- in anglofilka in med drugim oseba, ki je skrbela, da je imel letošnji Filofest program, kot se spodobi.

Kot verjetno veste, v Kinoteki ta teden traja retrospektiva britanskega socialno ozaveščenega režiserja Mikea Leigha.
Jaz o njem nimam pojma, Ana pa je nora na Mikea Leigha, zato mi ni bilo treba uporabiti kakšne pretirano brutalne sile, da sem jo prepričala, naj me, zaboga!, reši iz preteče stiske zavoljo nevednosti.

Da skrajšam:
Ana, mikrofon je tvoj!


 SKODELICA ŽIVLJENJA Z MIKOM LEIGHOM
 
Ta teden bo v kinodvorani Silvana Furlana dišalo po sladko-grenki mešanici pravega angleškega čaja. Ko se bodo ugasnile luči in prižgale oči, se bodo iz britanskih delavskih naselij na filmsko platno prikradli najbolj nenavadni, cinični, osamljeni, pa tudi radoživi liki. Iz bednih rjavo-opečnatih sosesk bodo stopili na svetlobo ter z nami skozi piker humor in vsakdanje pripetljaje delili svoje tegobe.






V Leighovi filmski kapsuli, v katero je s kritičnim očesom in z neverjetnim občutkom za filmsko pripoved ujel več desetletij skrbno opazovane in analizirane britanske družbe, čas teče s počasnim, skorajda nezavednim ritmom mimobežnega in hkrati neizbežnega življenja.

Ni prav veliko režiserjev, ki bi toliko truda in energije vložili v to, da v svoje delo ujamejo nekaj, kar bi lahko imenovali »tekstura resničnega življenja«. Dosledno sledenju temu »resničnemu življenju« se kaže tudi v posebni metodi dela z igralci, od  katerih Leigh zahteva, da se popolnoma poistovetijo z likom, ki ga igrajo. Brenda Blethyn se je tako za svojo vlogo v Skrivnostih in lažeh za nekaj časa prelevila v delavko in vsak dan po 10 ur garala v tovarni, Claire Skinner, vodovodarka v filmu Life is Sweet, pa na primer zna čisto zares popraviti WC kotliček.


















Po druženju z Karieristkami (Career Girls, 1997), Vero Drake (Vera Drake, 2004) in ostalimi starimi znanci iz angleških predmestij, pa lahko z britanskim cineastom preživite Še eno leto (Another Year, 2010), ki bo premierno na platnu sosednjega Kinodvora zaživelo v sredo, 26. januarja.

Lep filmski teden v družbi Mika Leigha vam želi namestnica županje Kinopolisa :)

 P.S.
Kraljica mati, britanski narod in Mike Leigh za življenje »kar brez skrbi« priporočajo tudi, da si po vsakem ogledu filma v kavarni Slovenske kinoteke privoščite vsaj eno skodelico čaja!


Na zdravje, do naslednjič! 
 





torek, 25. januar 2011

Hej!

Preden se pritožite, da se na tem blogu že prah nabira ...


Ta-ta! Čisto svež prispevek! :)

Študijske počitnice so že zahtevale svoj dolg, zato samo na hitro - par obvestilc, par zahval in nekaj branja za tiste, ki se trenutno ne ubadate z dolgimi fensišmensi filozofskimi teksti.

Kaj je torej novega?

Kot prvo - imamo ga ! Novi Kinotečnik!
Februar v Kinoteki vas bo na plano, izza knjižnih platnic in izpod toplih pernic izbezal z ...






































 in 






















in























in
























In še mnogo več, tile so samo za ogrevanje ...

Še ena lepa novica za Kinopoličane - če se vam zdi nadležno vsak mesec iskati Ekran po mestu, si zdaj našo najstarejšo filmsko revijo lahko naročite na dom kar za petino ceneje. Good times.

Zadnje obvestilo, ki je hkrati tudi zahvala - Kinopolis se iskreno zahvaljuje Ani, ki je velikosrčno gulila deske kinotečne pisalne mize ...





















... kot namestnica županje Kinopolisa.


Hvala Ana! :)  

(pa še kdaj!)












































Čisto za konec, kot obljubljeno, nekaj branja.

Blog Petra Bogdanovicha : http://blogs.indiewire.com/peterbogdanovich/#

Harmony Korine na drugačen način: http://www.dazeddigital.com/artsandculture/article/9249/1/harmony-korine--rita-ackermann-shadow-fux


Toliko za danes, imejte se in čau!





















ponedeljek, 17. januar 2011

Love Will Tear Us Apart

*Hvala hvala Katarini (ki je čisto mimogrede tudi kinotečna biljeterka), ker me je opozorila, da sem usekala mimo pri uri predstave - Jules in Jim sta danes na programu ob 22. in ne ob 18. uri, kot sem napisala včeraj. She saved my ass ;b

Truffautov Jules in Jim mi je šel ob prvem ogledu izjemno na živce. Pravzaprav mi je šla na živce Catherine, lik Jeanne Moreau. Nisem niti dobro vedela, zakaj. Najbrž me je mučila tista zloglasna ženska zavist.
Tako je ostalo dolgo časa, vse dokler nisem filma pogledala drugič. In potem tretjič.
In potem mi je zlezel pod kožo. Catherine prav tako. Zavist je zamenjalo občudovanje in zdi se mi, da jo danes veliko bolje razumem, kot pred nekaj leti. Čeprav je še vedno ne razumem popolnoma.
Ženske ...






















Zakaj pišem o tem? Predvsem zato, ker me vedno znova preseneti, kako zelo se film spreminja skupaj s človekom, ki ga gleda. Nekateri filmi postajajo z več ogledi boljši, spet drugi ... no, včasih je bolje, da kakšnega filma ne pogledaš nikoli več. Zlasti to velja za tiste, ki so se nam zdeli super, ko smo bili še majhni in ne tako izbirčni in nas je po filmskem vesolju vodil (večinoma) TV program.


Kakorkoli že, Julesu in Jimu in Catherine, ki bodo jutri ob 22. uri spet pletli svojo ljubezensko mrežo, posvečam tole lestvico, in sicer je to (preferenčno razvrščena) lestvica vseh dobrih filmskih trojčkov, ki sem se jih spomnila v zadnje pol ure.

Viva la menage a trois!

  • Sanjači (The Dreamers, Bernardo Bertolucci, 2003) - tinejdžerji v velikem pariškem stanovanju, minus mama in očka, plus revolucija in Cinemateque de Paris. Plus incest.
  •  Življenje pod vodo (The Life Aquatic With Steve Zissou, Wes Anderson, 2004) - Oče, (domnevni) sin in novinarka, ki ima preveč želez(a?) v ognju.
  • Butch Cassidy in Sundance Kid ( George Roy Hill, 1969) - Jules in Jim na Divjem zahodu. Recimo.
  • Vicky Cristina Barcelona (Woody Allen, 2008) - Woody v Španiji. Zanimivo. Bonus - Scarlett Johansson!
  • Shortbus (John Cameron Mitchell, 2006) - Uh, toliko ljubezni na kupu, da verjetno ne gre več zgolj za trojček. Kvazi hipster/new age komuna za tiste, ki vas ni strah gole kože in zgovornih Newyorčanov.
  • Jaz pa tebi mamo (Y tu mama tambien, Alfonso Cuaron, 2001)
  • Hudičevki (Les Diaboliques, Henri-Georges Clouzot) - trojček, ki se ne uresniči ... 
Skoraj vsi ti filmi so iz novega tisočletja, zato se zanašam na vaš nedvomno boljši spomin, da se domislite česa s starejšim datumom.

Toliko za danes, se vidimo jutri na trojčku odličnih (starih) filmov,
B


P.S. Se najiskreneje oproščam, ker v tekstu nastajajo napake v zapisu filmov, vse le zato, ker mi še ni uspelo najti apostrofov ... Prosim, imejte potrpljenje z računalniško nepismenimi :)

četrtek, 13. januar 2011

Kino-Uho

Hej filmoljubci!

Danes se v Kinoteki torej obeta precej odbite sorte "film-koncert", s portugalskim glasbenikom Eduardom Raonom, ki bo s svojo harfo, elektro glasbenimi pripravki ter z objekti ustvarjal soundtrack k filmom Sylvana Georga. Ti ad hoc glasbeni objekti so, če lahko verjamete, kamni, sneg, igrače, steklo in mast(!) - v pomanjkanju boljše besede me ima, da bi nejeverno vzkliknila: "Svašta!".

Je pa tako naneslo, da ravno med pisanjem teh besed sproti sestavljam glasbeno opremo za Kinotečni bar (Yes, multitasking is what this girl doez!), ki je prilagojena (bolj ali manj) tistemu, kar se trenutno vrti na platnu.
In ker je sobotni program vir vsega mojega veselja in ponosa, si zdaj dajem duška z nekaterimi najljubšimi skladbami iz filmov ...



 
Zgubljeno s prevodom: The Jesus and Mary Chain - Just Like Honey




Kava in cigarete:
Tommy James & The Shondells - Crimson and Clover


In drugimi, ki jih v filmih sploh ni, vendar prispevajo k pravemu vzdušju ...


The Stranglers - Golden Brown (v soundtracku ah tako mnogih filmov,  npr. v Away We Go in v Snatch-u)


Happy Mondays - Halleluyah (kdor ugane, kakšno vezo ima tale komad s sobotnimi filmi, mu večna čast in slava ne uideta!)



The White Stripes - One More Cup of Coffee



Vampire Weekend - Mansard Roof


in seveda



Lou Reed - Perfect Day (indeed)


Kateri soundtrack pa vam najbolj ogreje srce, osveži duha, prežene demone in vas spravi v tisti pravi "movie feeling"?  Da slišimo - vaši Top Trije - vsaj :)

 Ostanite v filmski muziki in  lep večer! 


torek, 11. januar 2011

Brezkompromisni Sylvain George + neki drugi oskarji ...

Hello!

Prejšnji teden smo imeli na obisku Jonasa Mekasa, ta teden pa je k nam (v nasprotju z Mekasom tudi v živo) v goste prispel Sylvain George, politično angažirani in bojevito poetični francoski režiser, katerega filmi so, citiram iz Kinotečnika: "dokumenti urbanih odporov, ki v zadnjih letih pretresajo Francijo ..." (Nil Baskar).

K dobremu staremu copy-paste-u se zatekam, ker filmov še nisem videla, sem pa prebrala Sylvainovo pesem, ki dobesedno žari od treznega, a ognjevitega ponosa ter "fuck-you!" odnosa do Avtoritete, tako da lahko ugotovim le, da se najbrž lahko nadejamo podobnega žara tudi v njegovih filmih.

   Če vam torej ni vseeno, kaj se danes dogaja v svetu in ne dovolite, da bi vam možgane prali mainstream mediji in razvodeneli hollywoodski politično korektni polizdelki, potem se danes zmigajte do Kinoteke in si napolnite duha, o vi,

neustrašni mladeniči in mladenke, ki nočete postati zgolj številka iz statističnih popisov,


uporniki z razlogom, ki vas vedno preglasijo ekonomski interesi,

bodoči politiki in njihove tajnice, 

stari borci za pravico, ki svoje ideale razglašate le še za šankom!

                                                                   Vsi - vsi ste vabljeni - k uporu!






Retrospektiva Sylvana Georga se prične danes ob 20.uri, sklop današnjih filmov se bo ponovil v četrtek, ko mu jim bo družbo delala precej nekonvencionalna glasbena spremljava. Sredin sklop pa bo na sporedu zgolj enkrat, zato si vzemite čas!

******************************************

Na drugi strani ....

Oskarji, oskarji, oskarji - huh, se tudi vam ne da več brati pa poslušati neskončnih debat in špekuliranj bolj ali manj "jasnovidnih" kritikov o letošnji oskarjevski beri? Ne?
Kakorkoli, v omenjenem morju oskarjevsko obarvanih objav je najprijetneje zaplavati v takšen osvežujoč tok, kot na primer tale, ob katerem boste spoznali, da samo zato, ker so pornozvezdniki zloglasno slabi igralci, še ne pomeni, da nimajo pojma o filmih in igralcih iz tiste druge filmske industrije.Ravno nasprotno.



Bobbi Starr
(nominirana za najboljšo žensko vlogo v pornografskem filmu)

Njen oskarjevski favorit: Black Swan
  + kritika: "Seks scene v tem filmu so bile ene najslabših, kar sem jih videla v zadnjem času. Spodnje perilo je bilo pa vroče!






Včasih si celo Hollywood zasluži "reality check"...



Toliko za danes,
uživajte v filmu,
B

četrtek, 6. januar 2011

Kartice, kartice!

All right, now we're in business!

Po dolgem in nestrpnem čakanju so namreč v Kinoteko prispele čisto nove, čisto sveže in bleščeče članske kartice.



Kar pomeni, da se lahko začnete drenjati v vrsti pred pisarno, saj smo zdaj tudi dejansko začeli z včlanjevanjem v klub Kinopolis.

 (vsak dan od 18h do 20h, ob torkih in četrtkih pa že od 15h naprej.)

P.S.  
"Stari" člani kinotečnega kluba, ki vam članstvo še velja, ste seveda tudi vabljeni, da pridete po svojo novo kartico! (za več informacij pa poglejte v komentarje spodaj)

Se vidimo!

torek, 4. januar 2011

Šele drugi delovni dan, pa že toooliko dela ...




Yeah.


Pa se najprej lotimo dolgov iz prejšnjega leta.

Nagradna igra se je zaključila in znani so zmagovalci! yaaay!

SPREMLJEVALCI BLOGA : žreb je določil, da zmaga Lea
In Lea je že prejela mail in se lahko odpravi po svojo noro kul nagrado v Kinoteko.


KOMENTARJI: Ker so do novega leta prispeli točno in natančno 3-je komentarji, žreb ni bil potreben.
Zmagovalci ste vsi trije "komentatorji"! Prosim, pošljite mi svoje podatke (ime, priimek in naslov) na kinopolis.bojana@gmail.com, da vam lahko sporočim, kako do nagrade.

Aha, če se slučajno sprašujete, kaj nagrada je ... se naslednjič udeležite nagradne igre :)

Druga novica: vedno bliže smo trenutku, ko se boste lahko začeli zares včlanjevati v Kinopolis. Zagotovo bo to možno naslednji teden, če pa nam bodo bogovi z Olimpa naklonjeni, potem pa, pri Zevsu! da boste morda lahko član/ica Kinopolisa postali že v petek!
Natančne informacije sledijo.

Tretja novica: Četrtek je D-day (beri: THE day), saj veliko platno Slovenske kinoteke gosti Jonasa Mekasa, enega najbolj ustvarjalnih, odbitih in nasploh cool ljudi, ki so kdajkoli častili tla newyorškega betona s svojim strumnim korakom. Korakom, ki ga je v mladih letih iz rodne Litve prek Nemčije ponesel čez širni ocean, naravnost na predstave legendarnega avantgardnega filmskega krožka Cinema 16 v New Yorku, kjer si je oči napasel na najbolj nenavadnih hitečih sličicah, kar jih je dotedaj ustvarila kamera v človeški roki (ali celi zgolj roka na filmskem traku). Začel je snemati, nato pa tudi zbirati ter predvajati filme avantgardne in neodvisne produkcije v dvorani t.i. Anthology Film Archives.

Jonas Mekas
 Danes velja za mecena ameriške neodvisne filmske scene, ki še vedno neutrudno snema utrinke iz življenja na drugi strani filmskega objektiva, četudi je ravno zakorakal v svoje 89. leto.  Nekaj teh utrinkov boste torej deležni tudi v Kinoteki. Predvajani bodo izbrani filmi iz njegovega nedavnega Projekta 365 dni, ko je Mekas leta 2007 vsak dan  posnel nov kratek film. Da, vsak dan.
Če ste radovedni (Jasno, da ste! Vsak dan en film! Ljudje!) ste  ta četrtek, 6. januarja, ob 18h  lepo vabljeni, da si pogledate, kako izgledajo 3 ure v življenju Jonasa Mekasa.

Četrta novica:  Verjamem, da ste se veselili prvega letošnjega Kurta Russella, a žal je Tombstone naletel na težave tehnične narave in danes ne bo nobenega preganjanja kavbojev in kriminalcev po istoimenskem mestu. No, vsaj ne s Kurtom Russellom. Vskočil bo vedno pripravljeni Fonda senior, ki bo ob 21h  dobil še eno šanso, da osvoji srce zale Klementine. 

"Bes te plentaj, pokvarljivi filmski trak!"


Toliko za danes. Dobro se naspite, da boste jutri sveži in spočiti za slabe tri urice najbolj elegantnega šejkspirjanca Laurenca Olivierja.

Ta-rah!