torek, 29. marec 2011

Cha Cha Cha Chaplin!

"Charlie Chaplin je potreboval filme. In kot se je izkazalo, so tudi filmi potrebovali njega."
(Richard Schickel)


The Tramp is in the house!

Danes ob deveti večerni uri se uradno pričenja velika retrospektiva, ki bo zaobjela celotni opus ikone, ki je Charlie Chaplin.  Dobrodošlico vam bo zaželel Gospod Verdoux, verjetno najkontroverznejši izmed Chaplinovih celovečercev, ki je milje oddaljen od nagajivega, po malem anarhističnega, a v končni fazi neškodljivega Charlieja iz Keystonovih kratkometražnikov.
A časa bo dovolj in priložnosti tudi, da se seznanite tako s prvim kot drugim Charlijem. Vsekakor si več o njem preberite v sveže natisnjenem katalogu, ki ga najdete na blagajni in ga za dva okrogla evra lahko vzamete s seboj domov. Če pa verjamete v bolj svobodna razmerja, si ga lahko prelistate v kavarniškem bralnem kotičku, no strings attached.

  
Pozor, pozor - tisti, ki se boste v času retrospektive prišli včlaniti v Kinopolis, katalog dobite v dar!


























Ergo ...






















:)

***********

Filmske bralke in bralci! 

Upam, da se uspešno prebijate skozi prvo porcijo teksta, sicer pa imate še nekaj dni časa, preden se ponovno zberemo. Usodni dan bo, kot se morda spomnite, ta četrtek, ob 20:00, lokacija kavarna Kinoteke.

In še vedno nas zanimata tale

























in tale


























Se vidimo!

sreda, 23. marec 2011

Goodbye, Elizabeth The Great

V 79. letu se je poslovila spet še ena od velikih div filmskih platen. Pravzaprav največja diva sploh, ena tistih, za katere bi lahko rekli, da "takih pa ne delajo več ...".

Elizabeth Taylor, katere razgibano življenje se nikoli ni zdelo daleč od filmskega, in po pravici bi ji še najbolj pristajala prav vloga, ki jo je pred davnimi leti sama tako veličastno zaobjela z vsem svojim igralskim erosom - vloga Kleopatre v istoimenski epski drami, ki se je danes nihče ne spominja zaradi finančnega neuspeha, temveč prav zaradi ELizabete v vlogi kraljice Egipta, večje od življenja.























Čisto na začetku je bila Liz najprej Gloria, z zgolj 10 leti v filmu There's One Born Every Minute (Harold Yung, 1942) ...


























... slabih deset let kasneje peklensko zapeljiva Angela v zloveščem A Place in the Sun (George Stevens, 1951) ...

























... nato Cat v Mački na vroči pločevinasti strehi (Richard Brooks, 1958).







Nepozabna je bila v klavstrofobično-psihotični filmski verziji Albeejeve drame Kdo se boji Virginije Woolf ? (Mike Nichols, 1966), ki seveda ne bi bil tako zelo unheimlich, če ne bi njenega moža v filmu odigral njen resnični mož številka 5 in 6, Richard Burton.
































(Več o njeni karieri in življenju lahko najdete med drugim na NYT.)


Goodbye ...


torek, 22. marec 2011

Evo, začela se je pomlad. Tudi uradno. In lahko rečem, da ne gre zgolj za spremembo na koledarju. Vsepovsod je videti brstenje in čutiti mrgolenje in ptice v zraku se lovijo med žarki prvega toplega sonca ...

Ampak mi pomladi ne vidimo le zunaj na ulici, v gozdu in gaju, to pa zato, ker imamo pomlad tudi v filmski dvorani :) Skozi debele zidove sonce greti sicer ne more, a nič zato, saj pravo sonce v Kinoteki sije skozi luč žarnice v projektorju. In če že govorim o novem življenju, ki se prebuja vsepovsod, potem ne smem izpustiti dveh dogodkov, ki bosta oz. sta že še dodatno osvežila kinotečni program.

Prvi od dogodkov se je zgodil že včeraj, in sicer je AGRFT-jevska mlada generacija skoraj-že-režiserjev na obisk pripeljala svoja zadnja dela, med njimi dva kratka dokumentarna (Klemen Klemen, rež. Tosja Flaker Berce in Generacija Južne Afrike, rež. Maja Prelog) ter trije kratki igrani filmi (Za zaprtimi očmi, rež. Milan Urbajs, Klinci, rež. Jaka Šuligoj in Veter v meni, rež. Boris Bezić).


Klemen Klemen


















Za zaprtimi očmi

















Veter v meni


















Na to drugo zadevo pa boste morali počakati še slab teden, če je slučajno niste že kje ujeli - Turneje kratkih neodvisnih filmov, namreč.
Njen veliki finale - vsaj v tej trenutni sestavi - se ima zgoditi naslednji ponedeljek, 28. marca, ob deseti večerni uri, v Kinoteke dvorani, seveda. Šest kratkih filmov, ki se jih bo ob priložnosti gledalo, ima za seboj že pošteno število predvajanj po naši ljubi deželi. Bili so, med drugim, v Mariboru, Medvodah, Cerknu, Kočevju, Litiji ... in še kje.
Tule si lahko preberete, katere izdelke "indie" slovenske filmsko (z)mešane scene si boste imeli užitek in čast ogledati, če pa ste slučajno še vedno skeptični ali ste le bolj vizualni tip človeka, je tule še prispevek, ki naj potrka na vašo filmoljubno za(vest).

Seveda ni potrebno posebej omeniti, da vam združena ponedeljkova dogodka ponujata svojevrsten, skorajda paralelen vpogled v razvoj mladega slovenskega filma, tako akademsko "požegnanih" avtorjev kot one druge, "neinstitucionalne" skupine. Če vas zanima, kako bo morda izgledala prihodnost slovenskega filma, zdaj veste kam naj vas naslednji ponedeljek odnese.

**********

Še dve povabili.

Prvo je povabilo k branju in ogledovanju prispevka o delavnici, ki so je bili deležni dijaki tretjega letnika novomeške gimnazije, v okviru katere so se oglasili tudi v Kinoteki.
Takole pravi opis: 
"Delavnica Življenje kot v filmu je bila izvedena v okviru projektnega tedna na Gimnaziji Novo mesto. Glavni namen je bil predstaviti dijakom zgodovino filma ter jo popestriti s filmi, ki jih v zgodovini filma zaradi takšnih ali drugačnih razlogov imenujemo za 'klasike'."
Poučno branje (posebno za profesorje!) vas čaka na blogu Neže Vilhelm, ki je svoje krdelo dijakov strokovno usmerjala po zgodovini filma ter po nevarnih ljubljanskih ulicah, ki vodijo do cenjenih filmskih lokacij  : http://nezekbezek.blogspot.com/2011/03/zivljenje-kot-v-filmu.html?spref=fb



Drugo vabilo pa namenjam vsem med vami, ki želite skozi poglabljanje v teorijo bolje spoznati stanje in (z)možnosti dokumentarnega filma. Dr. Andrej Šprah, med drugim tudi sodelavec Kinoteke, bo v okviru  Odprte humanistike predaval o sodobnem dokumentarcu kot prizorišču odpora.
Več si lahko preberete na tej povezavi, lahko pa se poglobite tudi v doktorsko delo omenjenega avtorja, ki so ga pod naslovom Prizorišče odpora: Sodobni dokumentarni film in zagate postdokumentarne kulture v knjižni obliki nedavno založili pri društvu za širjenje filmske kulture KINO!.


Ostanite v filmu ( ker cvetja še ni v obilici) !

torek, 15. marec 2011

Sobotno presenečenje

Če ste začudeni strmeli v prazen prostor, ki se odpira v kinotečnem sporedu za prihajajočo soboto, naj vas potolažimo. Tudi v soboto popoldan bo Kinoteka odprta, in njeno platno ne bo prazno.

In kaj bo na njem, se morda vprašate?

Takole piše v emailu, ki ste ga dobili Kinopoličani:


V soboto (19.3.)  nenapovedano in nepričakovano začenjamo z ogrevanjem za veliko marčevsko in aprilsko retrospektivo Charlesa Chaplina. Ob 20. uri bomo predvajali triurno dokumentarno mojstrovino Neznani Chaplin (Unknown Chaplin, 1983) v režiji zagotovo najznamenitejšega zgodovinarja nemega filma in Chaplinovega poznavalca Kevina Brownlowa.

"Vse o Chaplinu v treh urah" boste Kinopoličani lahko izvedeli, ne da bi vam bilo potrebno plačati za ogled. Le na blagajni zavihtite iz žepa svojo člansko kartico (ki ima po vsej verjetnosti na sebi motiv iz Andreja Rubljeva ;)) in blagajničarka Marta vam bo izročila zlato vstopnico, ki vas popelje v čarobni svet Charlieja iz  tovarne sanj ... 






















 Se razume, da ste vabljeni tudi tisti, ki bivate izven meja Kinopolisa. We don't judge :)


Že od ponedeljka pa se v Kinoteki odvija tudi filmska porcija Tedna možganov, v sklopu katerega so vse filmske predstave - do vključno petka, 18. marca - prav tako brezplačne.

Več informacij na spletni strani Kinoteke ter v Kinotečniku. 



Plus, motivacijski priboljšek za vse, ki se še niste čisto odločili, da po četrtkovi projekciji Državljana Kanea pridete še na uvodno srečanje Filmskih bralcev.




 
 Čao!




 







 

ponedeljek, 14. marec 2011

"Loached"

En lep ponedeljek!

Iz sončnega Bristola se nam je (ponovno) javila Ana, ki se doli na Otoku opaja z zgodovino, zelenjem in vsem kulturnim kapitalom, kar ga je na razpolago :) 
Za Kinotečni blog tokrat poroča o predpremieri filma Route Irish (2010) staroste britanskega filmskega realizma Kena Loacha. Uživajte.



VEČER S KENOM LOACHEM
(Bristol, 11. marec 2011)

Medijski center Watershed, ki je hkrati tudi najbolj cool bar v Bristolu, se nahaja tik zraven pristanišča v strogem centru mesta. Prostora s tako prijetno »buzz & fuzz« energijo in prijaznimi ljudmi zares ni težko vzljubiti. Program Watersheda sestavljajo nekakšna créme de la créme selekcija mainstream filma, s posebnim poudarkom na britanski produkciji, sodobni evropski in svetovni film, dokumentarci, retrospektive in program za otroke. Plus okrogle mize, filmske debate, pogovori z režiserji in ustvarjalci, delavnice, festivali, nedeljski kino-zajtrki, kvizi, posebne projekcije in še kaj. Recimo to, da Ken Loach živi le dobre pol ure stran.


Watershed

















Petkova predpremierna projekcija filma Route Irish (Ken Loach, 2010) je bila seveda razprodana. In tudi švedsko pohištvo na odru ni bilo le del razstave. Po projekciji sta na temno modre udobne fotelje sedla režiser Ken Loach ter glavni igralec Mark Womack. Oba »ready and set«, da nam navržeta kako zanimivo informacijo o filmu in njegovem nastajanju.

Route Irish, ki mestoma precej spominja na Loachevo zgodnejše delo Hidden Agenda (Ken Loach, 1990) je temačen politični triler, ki temelji na resnični zgodbi o dveh prijateljih iz Liverpoola. Fergus in Frankie se v Iraku znajdeta kot t.i. »plačanca« pri zasebni varnostni službi. Kot vojaka, ki komercialno opravljata vojaške naloge. Kot vojaka, ki jih uradne statistike žrtev vojne večinoma ne beležijo. Zato so zelo pripravna rešitev za profitabilne zasebne multinacionalke, ki večkrat prave razloge za njihovo smrt raje kar zamolčijo. Business as usual. Film nam tako o vseh absurdih Iraške vojne spregovori skozi intimno zgodbo dveh prijateljev, ki sta se v boju za preživetje in zaslužek znašla v trebuhu vojnih grozot. Na ta način jasno izpostavi ne samo politično, pač pa predvsem tudi moralno izprijenosti tovrstnega vojnega biznisa.




















Ken Loach vsekakor ostaja zvest svojemu naturalističnemu stilu in prikazovanju resničnih ljudi in njihovega vsakdanjega življenja. Še vedno neutrudno in angažirano prevprašuje, argumentira in prikazuje neprijetne resnice, ki bi jih marsikdo za vselej rad pometel pod preprogo. Kar nas pripelje tudi do vprašaja, zakaj film o iraški vojni šele sedaj? Kot pravi Loach, predvsem zato, ker o takih stvareh nikoli ne smemo nehati premišljevati. V Iraku je še vedno zelo veliko število vojakov, prav tako pa je Irak »tempirana bomba« v glavah tistih vojakov, ki so se vrnili domov. Nočna mora se nadaljuje.

















Mark Womack alias Fergus pa je med drugim z nami delil izkušnjo o specifiki režiserjevega dela z igralci. Kljub temu, da Loach dela z zelo natančno spisanim scenarijem, igralci le-tega nikoli ne poznajo v celoti, tako da morajo biti pripravljeni na vsakokratna presenečenja. Womack je tako povedal, kako se je v procesu večmesečnih priprav na snemanje v vojaškem kampu spoprijateljil z Johnom Bishopom - Frankiejem, nato pa je prvi dan snemanja izvedel, da je njegov partner v bistvu mrtev, saj se sam film začne s Frankiejevim pogrebom. Tako je bil v trenutku uglašen v popolnoma primerno čustveno stanje. »So, that was my first experience of beeing »loached«, pravi Womack.


Mark Womack















Prizor iz filma

















Scenarij za film je sicer spisal Paul Laverty, ime, ki je že dolgo časa stalnica v režiserjevi ekipi. Loach pa se je za Route Irish odločil tudi ponovno združiti moči z direktorjem fotografije Chrisom Mengesom, ki je sodeloval pri nekaterih njegovih najzgodnejših delih, na primer Kesu (Kes, Ken Loach, 1969). Malo za šalo, malo pa za res je režiser o dolgoletnem prijateljstvu z Mengesom, s katerim sodeluje že od leta 1966, pripomnil tudi, da je bilo ponovno delo z njim precej naporno, saj se zaradi starosti ne slišita več dobro, kar precej otežuje proces dela.

Po pogovoru je sledilo še podpisovanje scenarija oziroma knjige Route Irish (poleg scenarija je v njej objavljenih tudi nekaj zanimivih člankov v zvezi z iraško vojno ter celotno ozadje zgodbe o Fergusu in Frankieju) in pa seveda »a pint«, ki je bil dober izgovor za tiho strmenje v reko in premišljevanjem o tem, kar smo ravnokar videli.

»I guess we have been »loached« too.«


Trofeja


















by
Ana Šturm


četrtek, 10. marec 2011

Mimogrede ...

“Movie directing is a perfect refuge for the mediocre.”
(Orson Welles)


Čez točno en teden (17. marca ob 17. uri) bo na sporedu Slovenske kinoteke Državljan Kane. Po Državljanu bo v kavarnici Kinoteke uvodni sestanek  kofetkanje, namenjeno vsem tistim, ki vas zanima, kako bodo izgledala Filmska branja (nekaj malega o tem je že bilo napisano tukajle). Vsi, ki pridete, boste dobili literaturo, ki tokrat obsega okrog 30 strani teksta v dokaj poljudni angleščini. Če ste nestrpni, si lahko esej preberete tule.

Prijave še vedno zbiramo na naslovu bojana.bregar@kinoteka.si,
in naj še enkrat poudarim, da boste prijavljeni "najboljši film vseh časov" (že cca. 60 let ...)  videli zastonj (blink blink).


Orson v elementu

   


















 *********

Še par filmskih predlogov, videnih v sorodnih blogerskih loviščih :


 Unman, Wittering and Zigo (1971)




















David Hemmings je novopečeni profesor na javni šoli, kjer učenci res ne marajo svojih učiteljev.
Pravzaprav jih na smrt sovražijo ...

http://cinebeats.blogsome.com/2011/03/03/unman-wittering-and-zigo-1971/


Confessions of an Opium Eater (1962)





















Kaj se zgodi, ko De Quinceyeva kultna klasika "literature na drogah" postane kultna klasika "low-budget" kralja Vincenta Pricea?
Odvisno. Nekateri menijo, da je rezultat zločinsko slab film. Drugi, kot na primer ugledni filmski kritik Jonathan Rosenbaum, ga uvrstijo na svoj seznam najboljših ameriških filmov vseh časov.

http://www.brightlightsfilm.com/71/71confessions_nortz.php


Uživajte!






torek, 8. marec 2011

The Wind of Change




















"Funny business, a woman's career - the things you drop on your way up the ladder so you can move faster. You forget you'll need them again when you get back to being a woman. That's one career all females have in common, whether we like it or not: being a woman. Sooner or later, we've got to work at it, no matter how many other careers we've had or wanted. And in the last analysis, nothing's any good unless you can look up just before dinner or turn around in bed, and there he is. Without that, you're not a woman. You're something with a French provincial office or a book full of clippings, but you're not a woman. Slow curtain, the end."
( All About Eve)




 



"Women! They let 'em vote, smoke and drive - even put 'em in pants! And what happens? 
A Democrat for president!"
(Faster Pussycat ... Kill!Kill!)



"Feminine weaknesses and fainting spells are the direct result of our confining young girls to the house, bent over their needlework, and restrictive corsets."

"I find it poor logic to say that because women are good, women should vote. Men do not vote because they are good; they vote because they are male, and women should vote, not because we are angels and men are animals, but because we are human beings and citizens of this country." (Little Women)



Zgodovina filma je bogata z ženskimi liki, ki razbijajo nevidne (včasih pa tudi konkretno otipljive) zidove, z upornicami, pionirkami, razočaranimi gospodinjami in z velikimi ženskami iz resničnega življenja, z junakinjami, ki svoje moške jedo za malico, z divami, večjimi od življenja ... In njihove zgodbe največkrat pripovedujejo moški. Ženske režiserke pa so - še vedno - v manjšini. Vsaj v oni "veliki ligi" mainstream filma.
Kar je super. Tiste naše sestre, katerih ime zasije na filmskem platnu, so zato dragocen dokaz, da se stvari spreminjajo IN da še obstajajo odprte fronte, na katerih se bije in se mora biti naša bitka spolov. Še vedno je živ v nas plemeniti plamen ponosa, da smo v par stoletjih dosegle, kar je bilo nekoč za večino pripadnic "nežnejšega" spola nedoumljivo, prepovedano ali preprosto čisto nemogoče. Kot to, da še vedno ne zmoremo (praktično) lulati stoje. Tudi ta bitka nas še čaka ... :)

Danes je tudi v Kinoteki osmi marec. Programu kraljujeta režiserki, ki si skoraj ne bi mogli biti bolj različni.
Prva je lani zmagovita oskarjevka Kathryn Bigelow z vojno akcijo K-19: Črna vdova, druga pa Claire Denis, evropska avtorica in ljubljenka art kino obiskovalcev, z intimno dramo Vsiljivec

Čez nekaj dni spored pa bo spored v znamenju drugačne emancipacije.

Četrtek je dan Jafarja Panahija, iranskega režiserja, ki je moral v zapor, ker je snemal filme. Recimo Ofsajd, ki ga boste lahko videli v četrtek.














Petek in sobota pa ponujata možnost, da si še pred ogledom Overjene kopije osvežite spomin na opus še enega iranskega režiserja, pravzaprav enega največjih režiserjev našega časa.
Veliki plan, Okus češnje, Deset in Veter nas bo odnesel s seboj - dva dneva, posvečena Abasu Kiarostamiju.


















Lep ostanek uporniško-pustnega torka vam želim
in da bi ostali v podobnem duhu še vsaj do konca tedna!

petek, 4. marec 2011

Teden odprtih vrat Kinoteke

ŠOU v Ljubljani študentom naslednji teden v okviru svojega Meseca kulture "časti" karte za obisk muzejev, kar vključuje tudi Kinoteko. Kar pomeni, da imate s študentsko izkaznico brezplačen vstop na vse kinotečne predstave od 7. do vključno 13. marca.





Lep vikend!

četrtek, 3. marec 2011

Dileme, dileme ...

Včasih ... čeravno zelo redko ... se v tem našem malem mestecu pripeti, da en večer ponuja preveč dobrega naenkrat. Ob istem času.
Ko kloniranje ni zares vabljiva opcija, zamrznitev časa pa tudi ne spada v vrsto praks, ki bi presegle toge omejitve zgolj subjektivne realnosti ... ti preostane le še, da izbiraš.

1:
Kinoteka, 19:00
D-day, dan za dokumentarec, danes zvečer gosti dva dokumentarna filma Jasne Krajinovič, katere novi celovečerec - Damjanova soba - se je ravnokar udomačil v Kinodvoru.
Po koncu obeh filmov pa je na sporedu kramljanje z avtorico, ki brez dvoma ima kaj povedati. Nenazadnje sta bila med študijem v Belgiji njena mentorja slovita brata Dardenne (med drugim kriva za srce parajoči film Otrok (L'enfant, 2005), Damjanova soba pa je že tretji Jasnin film, ki je nastal v okviru njunega producentskega združenja.

Prizor iz filma Saja in Mira, izgubljene sanje?

















 2:
Film'šteka: 20:00
Noro kul projekt, čeprav moram priznati, da na Film'štekinem večeru še nisem nikoli dejansko bila.
Ampak, resno, kakšne so šanse, da se izkaže nasprotno?  

Plan 9 from outer space, Hause on Haunted Hill, Carnival of Souls, Santa Claus Conquers the Martians

C'mon! Kje boste še imeli možnost, da si ogledate kultne B-jevske klasike v družbi sebi podobnih freakov? 
Razen (najbrž) v Kinoteki :) 
Toda, kot pravijo Midnight Oil v tisti slavni pesmi: "The time is now!" in danes se v dvoranici Kiberpipe na Kersnikovi ima zavrteti obetavni sci-fi horror The Brain That Wouldn't Die (Joseph Green, 1962), ki, vsaj  po vsebini sodeč, presneto spominja na slavni (noro srhljivi) Les yeux sans visage (Oči brez obraza, Georges Franju) ...










































P.S. Ogled na lastno odgovornost :)


3:
Kino Šiška - Tresk #2: 17:00
Takole pravijo na strani Kina Šiške: "TRESK#2 je glasbeni, debatni, razstavni in prodajni dogodek v soorganizaciji Radia Študent in Centra urbane kulture Kino Šiška".
























K sreči Tresk traja dva dni. Na žalost pa v petek ne nastopajo Čompe.


Toliko o možnostih. Trenutno me najbolj mikajo tile neumrljivi možgani. IMDB pravi, da je film vreden 3,6 zvezdice, kar je vedno dober znak :)


Upam, da vas bo zaneslo na katerega izmed dogodkov, in če vas bo - poročajte!
Da ne bo preveč tiho spodaj v komentarjih  ;b

Čau!

torek, 1. marec 2011

Ekskluzivno z oskarjevsko rdeče preproge!

No ja, skoraj :)

Je pa zato tale naslednji prispevek najboljši približek. Na Kinotečnem blogu se nam namreč oglaša hiperaktivna Sanja Struna - direktno iz US of A!
Sanja, ki ima pod pasom že nekaj festivalskih izkušenj, je velikodušno sklenila z vami podeliti izkušnjo maratonskega ogleda hollywoodske glam fešte in temu primerno pokomentirati vse - igralce, gostitelja, zmagovalce ter domnevno prerožnato rdečo preprogo ...
Tako nekje v stilu "The Carpetbagger sreča ekipo E! novic".

Napecite si popokane koruze in brez odlašanja zagrizite v Sanjino reportažo.

*******
Oskarjevski večer študentke Sanje


 Za tiste, ki me še ne poznate (torej za vas vse): sem absolventka angleščine, knjižni molj, za sabo imam delo na dveh filmskih festivalih (Festival evropskega in mediteranskega filma FEMF Koper, ter FILOFEST 2010) ter skrajno filmofilijo. Pred skoraj dvema mesecema sem se odpravila na izmenjavo v ZDA,  ki mi je letos po desetih letih vstajanja ob nečloveški drugi uri zjutraj ponudila še eno prednost: letos sem si (že 83. zaporedne) Oskarje lahko prvič ogledala v živo ob pol devetih zvečer; ne samo to, ob pol sedmih sem si pripravila sadno solato (kaj pa boš, če lahko v Ameriki dobiš sveže jagode; čeprav roko na srce pri tem poizkusiš prezreti dejstvo, da je februar in da je bolje, če ne veš, od kje so te jagode prišle), prižgala TV (moji gostitelji premorejo ogromno in nadvse luksuzno plazmo - Welcome to America!) ter si na kanalu ABC ogledala še prenos slavne rdeče preproge. Luksuz! Samo opazka: Eno uro pred ABC-jevim prenosom z rdeče preproge se je splačalo ogledati E! –jev prenos, ki ga je vodil Ryan Seacrest, saj je imel –dokaj očitno- za eno uro več materiala.

Najprej naj povem, da ljubim britanskega poredneža Russella Branda, ki je namesto svoje mavrične žene (Katy Perry je trenutno na turneji) na prireditev prišel kar s svojo mamo, po tem, ko je na Twitterju Ryana Seacresta vprašal, če je danes popoldne zaposlen, ker bi se rad z njim dobil na neformalnem pomenku na neki zunanji preprogi. Ah, Russell…

In tako se je po dolgotrajnem sprehajanju po slavni rdeči preprogi, za katero je letos več ljudi (med njimi Justin Timberlake) pripomnilo, da je v bistvu skoraj roza barve (velik ups s strani organizatorjev), v gledališču Kodak Theater v Los Angelesu ob pol devetih začela težko pričakovana prireditev, ki se je letos odločila pomladiti na več različnih načinov, med drugim tudi z voditeljem Jamesom Francom in uradno najmlajšo voditeljico do sedaj, Anne Hathaway. Naloge sta se lotila z dobršno mero humorja, Anne je bila povsem sproščena in samozavestna, vmes je imela celo glasbeno točko – in tekom večera zamenjala cel kup fantastičnih večernih oblek- James pa se je poleg tega, da se je v eno od ženskih večernih oblek oblekel tudi sam (mimogrede, roza je njegova barva!) trudil prikriti živce, saj je bil poleg vodenja tudi nominiran, in sicer za glavno moško vlogo v filmu 127 ur


gostitelja Anne Hathaway in James Franco



















Nasploh se vidi, da se Akademija trudi prireditev približati mlajšim generacijam, kar pa je seveda velik izziv; prireditev traja približno tri ure, v katerih je pač potrebno slediti programu, ki ostaja natrpan, ne glede na to, da so nekatere oskarje (predvsem tiste za življenske dosežke – letos so jih dobili legendarni Eli Wallach, Jean-Luc Goddard ter Kevin Brownlow)  podelili že pred glavnim dogodkom. Uvodni film sicer ni dosegel ne-vem-kakšnega nivoja, priznam pa, da se je moj notranji »geek« razveselil, ko sta se voditelja usedla v legendarni DeLorean iz filmov Nazaj v prihodnost (Back to the Future). Ah, filmske klasike in njihove igračke... Bajno!     


Med samo prireditvijo je Akademija gledalce in navzoče poizkusila opomniti, zakaj ljubimo filme, in sicer z odlomki iz filmskih klasik. Dobra, vendar ne dovolj dodelana ideja, saj so bili prekratki. Podeljevalci (ki jih bom naštela kar skupaj z zmagovalci) pa so so bili letos nadvse pestra druščina. Presenetljivo, Justin Bieber je celo (Thank Goddess!) ostal doma.

Prva dva oskarja je podelil na novo pečeni in nadvse ponosni dedek Tom Hanks, in sicer oskarja za umetniško režijo, ki ga je odnesel Burtonov film Alica v čudežni deželi (Alice in Wonderland), ki si po moje zasluži tudi nagrado za najboljšo zahvalo večera, Robert Stromberg je namreč med zahvalo režiserju povedal, da oskarjev kipec še ni popoln, nato pa je iz žepa potegnil mini kapo Norega klobučnjaka in jo oskarju poveznil na glavo. 



























Oskarja za dosežke na področju kamere je zasluženo dobil Nolanov Izvor (Inception). Nato je oder in navzoče s svojo prisotnostjo počastil legendarni Kirk Douglas, ki si je vzel čas, da je Anne Hathaway vprašal, kje je bila, ko je on snemal filme (ne glede na starost je šarm družine Douglas v polnem zamahu), ter Jamesu Francu povedal, da zunaj jame izgleda neprimerno boljše (referenca na film, za katerega je Franco prejel nomancijo). Nato je oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo podelil Melissi Leo (Fighter oz. Borec).



Stari šarmer in gospa Leo po svojem začinjenem govoru 























 Mila Kunis, ki se je letos povzpela na seznam resnih igralk s filmom Črni labod (The Black Swan), ter vsestranski Justin Timberlake sta podelila nagradi za najboljši animirani film (kot predvideno Svet igrač 3 – Toy Story 3, čeprav bi bil Kako ukrotiti svojega Zmaja- How to Train Your Dragon- morda bolj na mestu) ter najboljši animirani kratki film (Izgubljeni Stvor - The Lost Thing) . Josh Brolin in Javier Bardem sta podelila oskarja za najboljši scenarij po predlogi – tako je padel prvi oskar za Socialno omrežje (The Social Network), ter oskarja za najboljši originalni scenarij – tu je slavil film Kraljevi Govor (The King's Speech). Ta dva filma sta bila jasno tudi tista, ki sta bila v bitki za najprestižnejše nagrade med najprestižnejšimi, oz. za »glavne oskarje«, za režijo in najboljši film, ravo tako sta se glavna igralca v obeh potegovala za oskarja za najboljšo vlogo.


Justin&Jesse v pričakovanju


 

V stilu ameriške zavesti sta oskarja za najboljši tujejezični film podelila Britanca dama Helen Mirren ter Russell Brand, prva zelo v stilu, drugi pa v stilu, ki ga bomo poimenovali furrywallish. Nagrado je odnesel danski film In a Better World – V boljšem svetu. Reese Witherspoon je nagrado za najboljšega igralca v stranski vlogi podelila Christianu Baleu, za vlogo v filmu Borec

Avstralska igralca, seksi in oh in sploh fantastičen Hugh Jackman, ter včeraj malce odsotna Nicole Kidman sta podelila oskarja za filmsko glasbo – po pričakovanjih sta ga dobila Trent Raznor in Atticus Ross, za film Socialno omrežje (The Social Network).

Matthew McConaughey in sveže samska Scarlett Johansson (Yaaay, Ryan Reynolds je spet samski; saj ne, da imam kaj od tega) sta oskarja za najboljšo montažo zvoka podelila Richardu Kingu za film Izvor (Inception); Cate Blanchett pa je ob spremljavi glasbe iz filma Gospodar Prstanov: Bratovščina Prstana (The Lord of the Rings: the Fellowship of the Ring) podelila oskarja za najboljšo masko (Rick Baker in Dave Elsey za film Wolfman) ter oskarja za najboljšo kostumografijo, ki ga letos celo ni odnesla že trikratna dobitnica oskarjev Sandy Powell, ki je bila tokrat nominirana za film Vihar (The Tempest), temveč več kot zasluženo Colleen Atwood za film Alica v čudežni deželi (Alice in Wonderland).


























Amy Adams in Jake Gyllenhaal sta podelila oskarja za najboljši kratki dokumentarni film (Strangers No More), Oprah Winfrey pa oskarja za najboljši dokumentarni film (The Inside Job). Sherlockovska Jude Law in Robert Downey, jr. sta med vzajemnim zbadanjem uspela podeliti oskarja za vizualne učinke filmu Izvor (Inception), ki si ga je je več kot zaslužil; ter oskarja za najboljšo filmsko montažo filmu Socialno Omrežje (The Social Network).
Jennifer Hudson, neverjetna Jennifer Hudson (njena prva filmska vloga ji je prinesla oskarja, njen prvi album pa grammyja) je podelila oskarja za izvirno filmsko skladbo, ki ga je dobil Randy Newman za pesem »We belong together«, film Svet igrač 3 (Toy Story 3).

























Billy Crystal je vmes počastil legendo, ki je zgodovini oskarjev prireditev vodil največkrat: Bob Hope se je na odru materializiral kot hologram. Dragi moji, tehnologija Zvezdnih stez je za ovinkom... Halle Berry pa je vodila in memoriam filmske legende Lene Horn. Tukaj velja omeniti nekaj legend, ki so se ravno tako pojavili na oskarjevskem in memoriam seznamu: Robert Cult, Lynn Redgrave, Peter Yates, Arthur Penn, Sussanah York, Irvin Kersher, Dennis Hopper, Blake Edwards.
Pa smo pri glavnini...
Hilary Swank je najavila lanskoletno zmagovalko in prvo žensko, ki je v zgodovini Akademije dobila oskarja za najboljšo režijo, Catherine Bigelow. Le-ta je letošnjega oskarja za režijo podelila Tomu Hooperju, za film Kraljevi Govor (The King's Speech). Super. Saj ne pravim, da mi ni žal za Davida Fincherja, ker menim, da je odličen režiser, vendar Socialno Omrežje (The Social Network) pač ni dosežek leta. Ravno tako menim, da bi v bistvu tega oskarja zaslužil Christopher Nolan, za film Izvor (Inception), vendar sploh ni prejel nominacije. Fail.

Jeff Bridges je oskarja za glavno žensko vlogo v skladu z vsemi napovedmi podelil visoko noseči Natalie Portman, za brilijantno vlogo Nine v filmu Črni labod (The Black Swan).
Ravno tako je v skladu z vsemi napovedmi oskarja za glavno moško vlogo v filmu Kraljevi Govor (The King's Speech) iz rok Sandre Bullock prejel odlični, nadfantastični, gospoddarcijevski Colin Firth. YESSS!
Oskarja za najboljši film leta 2010 pa je dobil... Kraljevi Govor (The King's Speech)! Que Awesome! Podelil pa ga je Steven Spielberg (samo toliko, da veste). Britanci so prišli, videli, in ponovno osvojili Ameriko.




















































































Oskarji so se ob glasbeni spremljavi »Somewhere over the Rainbow« otroškega zbora z njujorškega Staten Islanda poslovili in gostje odpravili pijančevanju naproti.

In jaz? Šla sem spat.

Do naslednjih, (ponovno) zgodnjejutranjih oskarjev vam vsem želim leto, polno odličnih filmov,
Sanja
**********




Mimogrede, med bloganjem sem ravno zasledila žalostno novico, da je Jane Russell očitno naslednja v vrsti tistih seksi, neustrašnih, močnih ženskih igralk, ki so v zelo kratkem času ušle v večna lovišča.


Če so kje nebesa, so ravnokar postala precej bolj mikavna.

V slovo



Lep večer!