torek, 20. december 2011

"CHRISTMAS SPECIAL"

Yes, yes, it's that time of the year... od danes naprej tudi uradno. Govorimo o času rdečih nosov (zaradi mraza in morda še česa drugega) - in če se podamo v vrtinec seznamov - gre za čas rdeče barve nasploh, pa za čas debelih rokavic, pisanih šalov, belih omel, božičnih okraskov, brazglavega nakupovanja, pisanja kartic, pečenja piškotov, potice in ostalih dobrot, za čas enormnih računov za elektriko (ki bodo pestili predvsem mestne oblasti), večinoma slabe ali obupne glasbe in "cheesy" filmov. Gre pa tudi za čas družinskega druženja pred TV-jčkom, ko v kotu na umetni smrečici migetajo pisane lučke, oziroma, če smo iskreni ponavadi migeta samo še vsaka druga ali tretja lučka. Drži, božično-novoletni prazniki so čas, ki ga dostojno lahko preživite samo tako, da imate pri roki vedno polno skledo (močnega) punča in najboljšega prijatelja ali prijateljico. Tako kot Frank Sinatra in Bing Crosby.



Osebno me čez božično-novoletne praznike, v relativno stabilnem psihičnem stanju in brez močnejših samomorilskih teženj, uspe spraviti predvsem intenzivno gledanje dveh oddaj. Prva je "Whose Line is it Anyway", druga pa je "QI Series" oziroma Quite Interesting s Stephenom Fryem, kjer znani in manj znani britanski komiki izvajajo svoje intelektualne samomore (tako, vidite, gre za popolnega božičnega duha!). Zadeva je čisto zares "Quite Interesting" plus zabavna, which is double the fun! Toplo priporočam.

Stephen Fry kot voditelj oddaje "QI Series"
Poleg tega, da se ob gledanju "QI Series" krasno zabavaš, zveš še cel kup zanimivih "dejstev". Naprimer, v neki mali vasici v Nürnbergu so od leta 1840, pa vse do konca druge svetovne vojne, delovali edini proizvajalci božičnih okraskov oziroma "tistih okroglih in zelo krhkih stvari, ki jih ponavadi obesimo na božično drevesce". Lokalni steklarji so bili namreč prvi, ki se jim je zazdelo, da bi pobarvane steklene bučke lahko prisrčno izgledale obešene na zeleno vejevje. Z njimi so zalagali cel svet. Ko so bili na vrhuncu svoje "slave" je bilo več kot 95% vseh okraskov v Ameriki izvoženo iz zgoraj omenjenega kraja.

"Nürnberški izum"
In ko smo že pri Ameriki - in the old days - so bila božična drevesa, poleg nürnberških steklenih krogel, okrašena tudi s pravimi svečami. To tradicijo pa so ameriške zavarovalniške družbe leta 1908 ukinile. Zaradi gorečih svečk na božičnem drevesu, naj bi namreč leta 1885 do tal pogorela Čikaška bolnišnica, prav tako pa naj bi okrog istega časa zaradi gorečih sveč na drevescu umrli trije božički. Ko so se namreč pod drevo sklanjali po darila, se je vžgala njihova brada... ah, te čudovite pozabljene ameriške tradicije.

Če ste sociologi ali antropologi, pa vas bo zagotovo zanimalo tudi, kako božič praznuje pleme britanske kraljeve ali bolje rečeno kraljičine družine.
Na božični večer, se pravi 24. decembra, se kraljičino pleme zbere v beli sobani v Sandrighamu,  okrog nekaj čez 6 metrov visokega božičnega drevesa, ki ga okrasi kraljica sama. Ah, yes, she trully is very acomplished!

Sandrigham House, Norfolk Estate

Ob petih si vsa družina, z izjemo kraljice, ki pije svojo posebno indijsko mešanico, privošči skodelico Earl Greya. Nato grizljajo sendviče, torte in drugo pecivo. Točno ob šestih popoldan in na kraljičin znak - i wonder if she says "ein, zwei, drei" - si podarijo praktična darila (govorimo o loncih za kuhanje(??!) in podobnem). Odpiranje daril na božični večer je sicer nemška tradicija in ja, popolnoma prav imate, člani britanske kraljeve družine so dejansko Nemci. Po božični večerji ženski del družbe zapusti jedilnico, princ Filip pa moškemu delu plemena postreže z brandyjem. Naslednje jutro vsakega člana družine ob postelji čaka "božična nogavica", pri zajtrku pa po britanski tradiciji pokajo "božične petarde", ki so nekakšni papirnati tulci zaviti v svetleč papir. Pravijo tudi, da kraljica ob tem početju ne mara nositi papirnate "party" čepice.

"Christmas Cracker"

Po božičnem kosilu gre kraljica v salon in gleda svoj govor na televiziji - tako - kot vsi zgledni britanski državljani.


Karakterje na risbi lahko poljubno
zamenjate s člani kraljičinega plemena

In, če slučajno še niste vedeli, sveti Nikolaj a.k.a. Božiček originalno prihaja iz dežele dateljev - Turčije - ali, kot v eni izmed oddaj, z močnim turškim naglasom, pravi Phill: "Happy Christ-mas!" 
Naj na koncu božične QI blogovske epizode pa naj izrazimo še dvom v obstoj Božička - znani temnopolti ameriški komik Dick Gregory pravi nekako takole: "Nikoli nisem verjel v Božička, ker sem vedel, da noben bel moški ne bo prišel v mojo sosesko po tem, ko se znoči."

Tako, to je bilo nekaj zanimivih božičnih faktov, za katere se zahvaljujemo Stephenu Fryu in njegovi raziskovalni ekipi. Prepričana sem, da s tem novo pridobljenim znanjem božič nikoli več ne bo enak. Tudi sicer pa vam Kinopolis v novem letu želi življenje kot v filmu; velika pričakovanja, sladki vonj po uspehu, pot v Indijo, rimske počitnice in sobo z razgledom, pa divje jagode, čokolado, kavo in cigarete, večno sonce brezmadežnega uma in vse, kar dovoli nebo.

Prizor iz filma Večno sonce brezmadežnega uma

Pa še kratka, a sladka EPP sporočilca za tiste, ki so pozabili, da je že skoraj božič in še niso uspeli kupiti daril ali splanirati enotedenskega božično-novoletnega rajana v eni izmed vzhodnoevropskih prestolnic. Letošnji "Christmas special", ki vam ga ponujamo v Kinoteki zajema naslednje točke:
  • Pri naši dragi blagajničarki Marti ali v pisarni Kinopolisa lahko kupite darilne bone (za 2, 3 ali 5 vstopnic).
  • Za dolgotrajnejša popotovanja po filmskih svetovih lahko podarite članstvo v najbolj filmskem mestu - Kinopolisu.
  • Na naših policah med drugim filmski radovedneži lahko najdejo (in kupijo) zanimivo filmsko literaturo.
  • Za vse tiste, ki bi radi podarili nekaj res posebnega, pa smo ponatisnili epski kekčev plakat v kitajskem jeziku. How cool is that?
  • Vsi, ki na silvestrovo ne mislite zmrzovati na prostem, pa vabljeni na novoletno premiero klasičnega muzikala Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953).
Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953)
Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953)




ponedeljek, 5. december 2011

KDO NE MARA RISANK?


Če ste se kdaj hudovali in spraševali, zakaj nekateri tuji animirani filmi v naših kinodvoranah niso dostopni tudi v nesinhronizirani obliki (npr. Despicable me s slovenskim naslovom Jaz, baraba, v katerem je polovico šarma ravno v glasu deklice Agnes)[1], potem je velika verjetnost, da se boste vsaj enkrat udeležili katere izmed projekcij festivala Animateka. Ta poudarja, da so tovrstni filmi (animirani) namenjeni prav vsem in lahko v njih uživamo ne glede na starost ali kakšno drugo okoliščino. Zato bomo decembrsko srečanje namenili animaciji.
  
Marcel Jean (veliko ime v svetu animacije) v enem izmed svojih prispevkov opisuje začetke animacije, ko se je kot precej marginalen način izražanja postopoma uveljavljala do pomembne vloge v sodobnem času, ko s pomočjo tehnološkega razvoja skorajda ne ločimo med animiranim prikazom ter realnostjo oz. filmsko projekcijo. Dejstvo je, da se omenjeni žanr bliskovita razvija in znotraj filmskega sveta (p)ostaja nezamenljiv.
  
Na tokratnih branjih (še vedno ostajamo zvesti tretjemu ponedeljku v mesecu) 19. decembra ob 18. uri (ki se na podlagi naših srečanj širijo v branja IN razmišljanja) bomo odprli prostor spominom na starejše risanke, vtisom sodobnih animiranih projekcij in festivalom animacij. Se vam zdi, da imajo risanke oz. animirani filmi kakšno družbeno funkcijo? Ali bi to omejili na mlajšo generacijo? Kaj so vam pomenile risanke nekoč in kaj danes? Kje in kakšna bo animacija čez desetletja? Druge vprašaje za vprašanji prepuščamo vam.
  
V razmislek o svetu animacije vam svetujemo članek Kompozitna slika: povijest mutacija Marcela Jeana iz zbornika Kad animacija susreće žive, ki vas v sprintani obliki čaka v našem kavarniškem kotičku. V kolikor boste želeli članek intenzivneje preučiti, ga bomo na željo tudi skopirali.

Poleg junakov risank in animiranih likov bo z vami Julija Somrak.


[1] http://www.youtube.com/watch?v=D4i7vS_UO4Q