Kinotečni blog

Mumindol v Kinoteki

2012-02-06T18:26:00.000+01:00

Dolgoletno navdušenje nad Muminiin njihovimi dogodivščinami se tu in tam (tokrat s pomočjo Animateke, ki bo tamesec serijo o teh ljubkih bitjih pripeljala v Slovensko kinoteko, gledali pa jih bomo lahko tudi v Kinodvoru) ponovnorazmahne v neprikrito ljubezen, ki jo spodaj podpisana avtorica besedila zveseljem deli z ostalimi.

Mumini so troli oz. njihovipotomci (s svojimi čednimi trebuščki in še bolj čednim obrazom spominjajo napravljične nilske konjičke, hodijo pa samo po zadnjih nogah tako kot mi), ki si jih jeskupaj z ostalimi nenavadnimi mumindolskimi prebivalci (naelektreni protejci,Njuhec, Samuh, Pižmovec ipd.) izmislila finska pisateljica Tove Jansson(1914-2001). Sprva so zaživeli v njenih knjigah ter stripih (ki so nastajali ob sodelovanju s Tovenim bratom Larsom), nato s pomočjo tretje dimenzije še v animiranitelevizijski seriji. Danes jih najdete tudi v obliki plišastih igrač,potiskih na oblačilih in drugih rekvizitih, njihovo kuharsko knjigo pa dobitecelo v galeriji Tate Modern v Londonu.

Ta prisrčna bitja iz Muminhiše (»živžavasto bivališče, kjer je vsakdo počel,kar se mu je zahotelo in si skoraj nihče ni delal skrbi za naslednji dan«)[1] odštevilnih ostalih pravljic ter zgodb loči neverjetna fantazija, ki pa ni idealizirana. Kot tudi ne značaji likovali njihove peripetije. Oboje bi težko opisali na kratko, zato se mumindolskoserijo ali mumindolske knjige še toliko bolj splača ogledati oz. prebrati. Najnavedemo le nekaj utrinkov: Mumini zimo prespijo in tako na toplem dočakajopomlad, komar jim ne pride do živega, saj imajo muminkožo, svojo zlatninohranijo v mlaki, ker se tam lepše sveti… Če si sposodimo opis Petre Slatinšek:»Mumini cenijo majhne, večkrat najdenepredmete, ki bi lahko veljali za staro šaro. Veselje najdejo v majhnih stvarehter ustvarjalnosti. Zelo cenijo svobodo in ne ravnajo vedno v skladu spričakovanju družbe«.[2]

Na naslednjem srečanju (vponedeljek 20. februarja ob 18. uri v kavarniškem kotičku) se bomo pogovarjali o Muminih s širokimizhodiščem (srčno priporočam katero od prevedenih knjig, ki so precej dostopnepo knjižnicah). V soboto (18. februarja) dopoldan vabimo v mumindolski svet, kibo na voljo v Kinoteki od 10. ure dalje (tako snovi za muminpogovor gotovo ne bo zmanjkalo). Za udeleženke inudeležence srečanj v Kinoteki bo mumindogodivščina sponzorirana z naše strani.

Muminom predana Julija Somrak.

[1] Petra SLATINŠEK, Mumini!, Kinotečnik, XII/5-6, 2012, p.11

[2] SLATINŠEK 2012, cit. n. 1,p. 11

IZPITNO OBDOBJE = ČAS ZA SERIJSKO GLEDANJE SERIJ

2012-01-31T19:37:00.000+01:00

Servus!

V mesto se je skupaj z meglo in mrazom priplazilo študijsko obdobje. Vsi so pridni in tiho in ob skodelici kave ždijo v svojih sobah za kupi zapiskov, izpiskov in včasih celo knjig. Če se pozno v noč sprehodiš po naseljih z večjo gostoto študentske populacije, je občutek prav prijeten, saj se v temo skozi okna preliva zamolkla svetloba namiznih svetilk in računalniških zaslonov. No, vsaj tako bi bilo v popolnem (za koga že?) svetu.

V tistem drugem, malo manj (ali malo bolj?) popolnem svetu, pa so študenti in študentke, prav tako ob skodelici kave, porazgubljeni v številnih vzporednih svetovih svojih najljubših televizijskih serij. Kar je tudi okej, saj to niti najmanj ne moti idile nočnega sprehajalca.

Študiozni smo tudi v Kinopolisu, zato se bodo imela tokratna filmska srečanja namesto v ponedeljek zgoditi v torek, 7. februarja ob 18:00. Čvekali bomo o vaših in naših najljubših. Serijah namreč.

Twin Peaks = klasika med serijami.
David Lynch + Angelo Badalamenti


Legendarna skodelica kave iz Twin Peaksa.

Pogovor bo tekel o tem, katere serije najraje gledate med študijskim obdobjem (pa tudi sicer) in zakaj? Katere nove (in nove stare) serije ste pred kratkim odkrili in bi jih radi delili z nami? Kateri so vaši najljubši liki v serijah? Imate raje ameriške ali britanske serije? Kaj vam je všeč pri enih in kaj pri drugih? Kakšne spremembe zadnje čase opažate pri "produkciji serij"? Zakaj serije postajajo vse bolj podobne filmom in kdaj bomo serije lahko gledali tudi na velikem platnu?

Nova BBC-jeva uspešnica Sherlock Holmes 2.0

Benedict Cumberbatch - "new kid on the block"

In seveda še mnogo o teh zanimivih, včasih nepomembnih in nebistvenih, a v isti sapi za človeški obstoj nadvse esencialnih podatkih in dejstvih, ki jih nujno moramo vedeti in poznati zato, da o njih lahko na dolgo in široko klepetamo s prijatelji ob dolgih kavicah, na sprehodih, na avtobusu, vlaku, ipd.

Še pomnite Georga Clooneya v Urgenci (ER)?

Izgovor za tokratno tematiko smo torej bolj ali manj uspešno naprtili študijskemu obdobju, hočeš-nočeš, pa smo še vedno tudi pod rahlim vtisom minulega simpozija o sodobnih TV serijah in serialnosti.

(Mimogrede, v Kinopolisu še vedno lahko kupite zbornik Proti koncu)

Cooper: Stop smoking so much. It’s a sign of weakness.
You know how Hitler got Neville Chamberlain to give him everything at Munich?
He held the conference at an old palace that forbade smoking.
And after an hour and a half of not smoking,
Neville Chamberlain would have given Hitler his mother as a dance partner.
Sterling: All I can get from this story is that Hitler didn’t smoke. And I do.
Mad Men season 1 episode 7 - “Seeing Red”

Mad Men

Prva dva dela serije Boardwalk Emipre je režiral Martin Scorsese

Steve Buscemi

Michael Pitt

Kelly Macdonald

Vabljeni torej na kratek oddih med študijem, na prijeten klepet in na skodelico kave. Preživite lep večer v družbi drugih ljubiteljev televizijskih serij in v toplem zavetju kinotečnega kotička na Miklošičevi. Pa ne pozabite pripeljati prijateljev in prijateljic. The more - the merrier!

»Pulp Fiction? Yeah, I saw it on the airoplane.
It's cute. It's a 30-minute film about a group of friends who like
cheeseburgers, dancing and the Bible."
(Community, Season 2, Episode 19 – Critical Film Studies)

Se vidimo!

RODNE GRUDE FILM

2012-01-09T19:20:00.001+01:00

Pogostomed branjem intervjujev, knjig, člankov in konzumiranjem podobnih virovinformacij ter mnenj naletimo na misel ali izjavo, ki si jo trikrat podčrtamoin širni svet seznanimo s svojim strinjanjem z njo. Ker bodo januarska branja oz.razmišljanja namenjena slovenskemu filmu, si ne morem pomagati, da ne bi delilanaslednjega citata Nejca Gazvode v krepki in poševni pisavi: "Do Slovenije pa sem še posebej kritičen, ker je našnacionalni šport to, da se vsak, ki je videl Kekca, Srečo na vrvici in trikratKajmaka in marmelado, pretvori v velekritika in mi soli pamet, da moram snematifilme za gledalce, ne pa te socialne drame o samomorih in pijancih.".[1]Naveličana izjav, da je slovenski film zanič (pri čemer ni popolnoma jasno, alije govora o zadnjih petih, desetih ali dvajsetih letih oz. se je kvalitetaslovenskih filmov zaključila z Vesnoali To so gadi) pozivam ali izzivam ksrečanju in izmenjavi mnenj.

Prizor iz filma Vesna

Vpomoč k razmisleku naj bodo (med drugim in številnim) naslednji pogovori. Samo Rugeljv Delu: Ne Spielberg,  renesančni genij lahko reši slovenski film[2], Intervju z Janezom Lapajnetom[3], pogovorz Mitjo Okornom: Kevin za Božič več ne bo sam doma![4], Metod Pevec za Playboy[5], pogovorz Markom Naberšnikom: Deset milijonov za slovenski film[6]in Janezem Burgerjem: To ni film, ki ga lahko posnameš na mobitel.[7]

Prizor iz filma Pod njenim oknom

Pointenzivni debati (začela se bo v ponedeljek 23. januarja ob 18. uri) pa bomo vslogu zaključili srečanje z ogledom slovenskega filma režiserja F. Čapa: Naš avto. Za udeležence in udeleženkekinotečnega srečanja bo ogled predstave sponzoriran z naše strani.

Sevidimo!

JulijaSomrak

[1] http://www.rtvslo.si/kultura/film/pri-nas-se-vsak-ki-je-videl-kekca-in-trikrat-kajmak-in-marmelado-pretvori-v-velekritika/270229

[2] http://www.delo.si/clanek/137378

[3] http://www.filmosfera.si/intervju-z-janezom-lapajnetom/2107/

[4] http://www.pigac.si/2011/12/15/intervju-mitja-okorn/

[5] http://www.playboy.si/branje/intervju/metod-pevec/2/

[6] http://www.dnevnik.si/objektiv/1042368063

[7] http://www.filmosfera.si/janez-burger-to-ni-film-ki-ga-lahko-posnames-na-telefon/4082/

BOB ANDERSON & JANUARSKA FILMSKA SREČANJA

2012-01-04T21:49:00.001+01:00

O človeku, ki se je v Vojni zvezd bojeval pod masko zla in o tem, kdo skrbi za ohranjanje filmskega spomina.

Novo leto se za ljubitelje mečevanja na filmskem platnu ni začelo ravno spodbudno. Na novoletni dan je namreč umrl eden največjih mečevalcev na svetu, ki je bil hkrati tudi izjemen koreograf filmskih bitk. Bob Anderson se je po tem, ko je na olimpijskih igrah leta 1952 ter na dveh svetovnih prvenstvih v letih 1950 in 1953 vihtel meč za Veliko Britanijo, pod kostumom Darth Vaderja mečeval v številnih bitkah v znameniti sagi Vojna zvezd (Star Wars, George Lucas, 1977 - 2005).

Bob Anderson

Bob Anderson v Vojni zvezd

Darth Vader je bil sicer kompozicija treh ljudi. David Prowse mu je posodil telo, James Earl Jones glas, Bob Anderson pa mečevalske spretnosti.

Bob Anderson se je kot Darth Vader mečeval v dveh filmih sage Vojna Zvezd in sicer v filmu Imperij vrača udarec (The Empire Strikes Back, George Lucas, 1980) in v filmu Vrnitev jedija (Return of the Jedi, George Lucas, 1983).

Prizor iz filma Vojna zvezd

Originalna zasedba Vojne zvezd

Poleg tega je mečevalski mojster in koreograf v svoji, kar pet desetletij dolgi karieri, sodeloval pri kopici filmov, ter s številnim znanimi imeni iz sveta filmske umetnosti. Med drugim je sodeloval pri snemanju dveh bondiad (Iz Rusije z ljubeznijo (From Russia with Love, Terence Young, 1963) in Umri kdaj drugič (Die Another Day, Lee Tamahori, 2002)), pa pri fimu Zorro (The Legend of Zorro, Martin Campbell, 2005) in trilogiji Gospodar prstanov (The Lord of the Rings, Peter Jackson, 2001 - 2003).
Za filmsko mečevanje je usposobil tudi lepo število igralcev, med njimi Errola Flynna, Seana Conneryja, Antonia Banderasa in Johnnyja Deppa. Še lani pa jesodeloval tudi pri snemanju filma Hobit (The Hobbit: An Unexpected Journey, Peter Jackson, 2012).

Kar pa nas pripelje do malo bolj obetavnega začetka leta 2012. Pred kratkim je bila namreč končno napovedana premiera prvega dela Hobita, kar pomeni, da leta 2012 zagotovo še ne bo konec sveta, saj se nam 2013 obeta vsaj še drugi del epske predzgodbe Gospodarja prstanov oziroma "Hobit 2" (The Hobbit: There and Back Again, Peter Jackson, 2013)

Doooh :)

RIP

JANUARSKA FILMSKA SREČANJA

(Slovenska kinoteka in Slovenski filmski arhiv)

Tudi v novem letu bomo nadaljevali s serijo filmskih srečanj ter filmskih branj.
V prvem mesecu novega leta, se bodo srečanja izjemoma zgodila drugi ponedeljek v mesecu, se pravi 9. januarja.

Na njih se bomo ukvarjali z dvema institucijama, ki v Sloveniji skrbita za zbiranje, hranjenje in predstavljanje filmskega gradiva, oziroma drugače rečeno, ukvarjali se bomo s poslanstvom Slovenske kinoteke in Slovenskega filmskega arhiva (SFA).

Kekec (1951)

Filmske kopije

Spregovorili bomo o tem, kaj in kako dela eden ter kaj in kako drugi. Kako deluje Slovenska kinoteka in s čim vse se ukvarja. Čemu oziroma komu je pravzaprav namenjena kinotečna dejavnost oziroma, kaj je njen poglavitni namen. V čem je njeno najvažnejše poslanstvo? Za kaj je zadolžen programski oddelek, za kaj arhivski, pa muzejski in raziskovalno-založniški,...? Kaj so cilji in naloge Slovenskega filmskega arhiva? V čem sta si instituciji podobni, v čem se razlikjeta. Na kakšen način sodelujeta?

Na kratko bomo spregovorili tudi o aktualni tematiki digitalizacije filmov. O prednostih in slabostih le te, oziroma o prihodnosti in pomenu prikazovanja, hranjenja in restavriranja filma v digitalni dobi. Ali, kot je v aktualnem Kinotečniku lepo zapisal Tone Frelih:

"Ohranjeni filmski dokumenti niso samo bolj ali manj pozabljena "shramba" starih trakov, ampak so neizčrpna zakladnica ustvarjalnega, kulturnega, družbenega in zgodovinskega duha minulih časov. Brez te zakladnice bi bili prikrajšani za spomin. Brez spomina pa gotovo ni zavedanja o že doseženem in tudi ni poti v prihodnje dosežke. Če se odločimo, da spomin ne šteje, se odločimo tudi, da nas preteklost ne more nič naučiti."

Karol Grossman - Odhod od maše v Ljutomeru (1905)

Tokrat se bomo v kinotečni kavarni dobili že ob 17:00. Po pogovoru si bomo družno in seveda brezplačno, na večeru SFA-ja v Slovenski kinoteki, ogledali serijo slovenskih kratkih dokumentarnih filmov.

VABLJENI

(ponedeljek, 9. januar - ob 17h pogovor v kinotečni kavarni / ob 18h ogled filmov v dvorani)

"CHRISTMAS SPECIAL"

2011-12-20T16:17:00.004+01:00

Yes, yes, it's that time of the year... od danes naprej tudi uradno. Govorimo o času rdečih nosov (zaradi mraza in morda še česa drugega) - in če se podamo v vrtinec seznamov - gre za čas rdeče barve nasploh, pa za čas debelih rokavic, pisanih šalov, belih omel, božičnih okraskov, brazglavega nakupovanja, pisanja kartic, pečenja piškotov, potice in ostalih dobrot, za čas enormnih računov za elektriko (ki bodo pestili predvsem mestne oblasti), večinoma slabe ali obupne glasbe in "cheesy" filmov. Gre pa tudi za čas družinskega druženja pred TV-jčkom, ko v kotu na umetni smrečici migetajo pisane lučke, oziroma, če smo iskreni ponavadi migeta samo še vsaka druga ali tretja lučka. Drži, božično-novoletni prazniki so čas, ki ga dostojno lahko preživite samo tako, da imate pri roki vedno polno skledo (močnega) punča in najboljšega prijatelja ali prijateljico. Tako kot Frank Sinatra in Bing Crosby.

Osebno me čez božično-novoletne praznike, v relativno stabilnem psihičnem stanju in brez močnejših samomorilskih teženj, uspe spraviti predvsem intenzivno gledanje dveh oddaj. Prva je "Whose Line is it Anyway", druga pa je "QI Series" oziroma Quite Interesting s Stephenom Fryem, kjer znani in manj znani britanski komiki izvajajo svoje intelektualne samomore (tako, vidite, gre za popolnega božičnega duha!). Zadeva je čisto zares "Quite Interesting" plus zabavna, which is double the fun! Toplo priporočam.

Stephen Fry kot voditelj oddaje "QI Series"

Poleg tega, da se ob gledanju "QI Series" krasno zabavaš, zveš še cel kup zanimivih "dejstev". Naprimer, v neki mali vasici v Nürnbergu so od leta 1840, pa vse do konca druge svetovne vojne, delovali edini proizvajalci božičnih okraskov oziroma "tistih okroglih in zelo krhkih stvari, ki jih ponavadi obesimo na božično drevesce". Lokalni steklarji so bili namreč prvi, ki se jim je zazdelo, da bi pobarvane steklene bučke lahko prisrčno izgledale obešene na zeleno vejevje. Z njimi so zalagali cel svet. Ko so bili na vrhuncu svoje "slave" je bilo več kot 95% vseh okraskov v Ameriki izvoženo iz zgoraj omenjenega kraja.

"Nürnberški izum"

In ko smo že pri Ameriki - in the old days - so bila božična drevesa, poleg nürnberških steklenih krogel, okrašena tudi s pravimi svečami. To tradicijo pa so ameriške zavarovalniške družbe leta 1908 ukinile. Zaradi gorečih svečk na božičnem drevesu, naj bi namreč leta 1885 do tal pogorela Čikaška bolnišnica, prav tako pa naj bi okrog istega časa zaradi gorečih sveč na drevescu umrli trije božički. Ko so se namreč pod drevo sklanjali po darila, se je vžgala njihova brada... ah, te čudovite pozabljene ameriške tradicije.

Če ste sociologi ali antropologi, pa vas bo zagotovo zanimalo tudi, kako božič praznuje pleme britanske kraljeve ali bolje rečeno kraljičine družine.

Na božični večer, se pravi 24. decembra, se kraljičino pleme zbere v beli sobani v Sandrighamu, okrog nekaj čez 6 metrov visokega božičnega drevesa, ki ga okrasi kraljica sama. Ah, yes, she trully is very acomplished!

Sandrigham House, Norfolk Estate

Ob petih si vsa družina, z izjemo kraljice, ki pije svojo posebno indijsko mešanico, privošči skodelico Earl Greya. Nato grizljajo sendviče, torte in drugo pecivo. Točno ob šestih popoldan in na kraljičin znak - i wonder if she says "ein, zwei, drei" - si podarijo praktična darila (govorimo o loncih za kuhanje(??!) in podobnem). Odpiranje daril na božični večer je sicer nemška tradicija in ja, popolnoma prav imate, člani britanske kraljeve družine so dejansko Nemci. Po božični večerji ženski del družbe zapusti jedilnico, princ Filip pa moškemu delu plemena postreže z brandyjem. Naslednje jutro vsakega člana družine ob postelji čaka "božična nogavica", pri zajtrku pa po britanski tradiciji pokajo "božične petarde", ki so nekakšni papirnati tulci zaviti v svetleč papir. Pravijo tudi, da kraljica ob tem početju ne mara nositi papirnate "party" čepice.

"Christmas Cracker"

Po božičnem kosilu gre kraljica v salon in gleda svoj govor na televiziji - tako - kot vsi zgledni britanski državljani.

Karakterje na risbi lahko poljubno
zamenjate s člani kraljičinega plemena

In, če slučajno še niste vedeli, sveti Nikolaj a.k.a. Božiček originalno prihaja iz dežele dateljev - Turčije - ali, kot v eni izmed oddaj, z močnim turškim naglasom, pravi Phill: "Happy Christ-mas!"
Naj na koncu božične QI blogovske epizode pa naj izrazimo še dvom v obstoj Božička - znani temnopolti ameriški komik Dick Gregory pravi nekako takole: "Nikoli nisem verjel v Božička, ker sem vedel, da noben bel moški ne bo prišel v mojo sosesko po tem, ko se znoči."

Tako, to je bilo nekaj zanimivih božičnih faktov, za katere se zahvaljujemo Stephenu Fryu in njegovi raziskovalni ekipi. Prepričana sem, da s tem novo pridobljenim znanjem božič nikoli več ne bo enak. Tudi sicer pa vam Kinopolis v novem letu želi življenje kot v filmu; velikapričakovanja, sladki vonj po uspehu, pot v Indijo, rimske počitnice in sobo zrazgledom, pa divje jagode, čokolado, kavo in cigarete, večno soncebrezmadežnega uma in vse, kar dovoli nebo.

Prizor iz filma Večno sonce brezmadežnega uma

Pa še kratka, a sladka EPP sporočilca za tiste, ki so pozabili, da je že skoraj božič in še niso uspeli kupiti daril ali splanirati enotedenskega božično-novoletnega rajana v eni izmed vzhodnoevropskih prestolnic. Letošnji "Christmas special", ki vam ga ponujamo v Kinoteki zajema naslednje točke:

Pri naši dragi blagajničarkiMarti ali v pisarni Kinopolisa lahko kupite darilne bone (za 2, 3 ali 5 vstopnic).
Za dolgotrajnejša popotovanja po filmskih svetovih lahko podarite članstvo v najbolj filmskem mestu - Kinopolisu.
Na naših policah med drugim filmski radovedneži lahko najdejo (in kupijo) zanimivo filmskoliteraturo.
Za vse tiste, ki bi radi podarili nekaj res posebnega, pa smoponatisnili epski kekčev plakat v kitajskem jeziku. How cool is that?
Vsi, ki na silvestrovo ne mislite zmrzovati na prostem, pa vabljeni na novoletno premiero klasičnega muzikala Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953).

Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953)

KDO NE MARA RISANK?

2011-12-05T18:47:00.001+01:00

Če ste se kdaj hudovali inspraševali, zakaj nekateri tuji animirani filmi v naših kinodvoranah nisodostopni tudi v nesinhronizirani obliki (npr. Despicable me s slovenskim naslovom Jaz, baraba, v katerem je polovico šarma ravno v glasu dekliceAgnes)[1],potem je velika verjetnost, da se boste vsaj enkrat udeležili katere izmedprojekcij festivala Animateka. Ta poudarja, da so tovrstni filmi (animirani)namenjeni prav vsem in lahko v njih uživamo ne glede na starost ali kakšnodrugo okoliščino. Zato bomo decembrsko srečanje namenili animaciji.

Marcel Jean (veliko ime v svetuanimacije) v enem izmed svojih prispevkov opisuje začetke animacije, ko se jekot precej marginalen način izražanja postopoma uveljavljala do pomembne vlogev sodobnem času, ko s pomočjo tehnološkega razvoja skorajda ne ločimo medanimiranim prikazom ter realnostjo oz. filmsko projekcijo. Dejstvo je, da seomenjeni žanr bliskovita razvija in znotraj filmskega sveta (p)ostajanezamenljiv.

Na tokratnih branjih (še vednoostajamo zvesti tretjemu ponedeljku v mesecu) 19. decembra ob 18. uri (ki se napodlagi naših srečanj širijo v branja IN razmišljanja) bomo odprli prostorspominom na starejše risanke, vtisom sodobnih animiranih projekcij infestivalom animacij. Se vam zdi, da imajo risanke oz. animirani filmi kakšnodružbeno funkcijo? Ali bi to omejili na mlajšo generacijo? Kaj so vam pomenilerisanke nekoč in kaj danes? Kje in kakšna bo animacija čez desetletja? Drugevprašaje za vprašanji prepuščamo vam.

V razmislek o svetu animacije vamsvetujemo članek Kompozitna slika:povijest mutacija Marcela Jeana iz zbornika Kad animacija susreće žive, ki vas v sprintani obliki čaka v našemkavarniškem kotičku. V kolikor boste želeli članek intenzivneje preučiti, gabomo na željo tudi skopirali.

Poleg junakov risank inanimiranih likov bo z vami Julija Somrak.

[1] http://www.youtube.com/watch?v=D4i7vS_UO4Q

MAVRIČNI FILM

2011-11-07T19:28:00.003+01:00

Kot že toliko let poprej, se vzimskem času kinotečni repertoar za nekaj dni odene v mavirčne barve. Govorimoo Festivalu gejevskega in lezbičnega filma (FGLF), ki s svojim programompopestri sicer prevladujočo heteronormativnost, ki se je zaenkrat ne moreogniti nobena kinodvorana. Novembrska branja (21. 11. ob 18. uri v Kinoteki)bomo navezali na omenjeno, med sproščeno debato (kar smo dokazali na prejšnjemsrečanju) pa bomo odpirali prostor vsem možnim ovinkom.

Nekaj začetnih misli si lahko silahko izposodimo iz članka Braneta Mozetiča – Homoseksualnost in slovenski film, ki je bil objavljen v 46.številki Mladine (2009) in je zlahka dostopen na spletu, sprintana verzija pavas čaka tudi v našem bralnem kotičku (levo od šanka). S pomočjo tega besedilabomo debatirali o tem, ali je bil filmski svet kljub povprečnemu mišljenju, dasmo danes v stanju najbolj razvitega/odprtega duha, nekaj desetletij nazaj boljstrpen oz. svobodnjaški. Koliko in na kakšen način se homoseksualnost pojavljav sodobnih slovenskih filmih? Se analiziranju homoseksualnih elementov vslovenskih filmih raje izognemo?

Tematika pa je zanimiva tudiizven nacionalnih meja. Ste v filmih že opazili eksplicitne prizore, kizanikajo homoseksualnost junaka ali junakinje? Bi se strinjali s feminističnokritiko, da lezbični prizori v prvi vrsti ustrezajo heteroseksualnemu moškemuvoajerizmu? Med pogovorom bomo ugotavlajali, koliko in kaj vemo o teorijiqueer, ki niti ne dopušča jasne sinteze.[1] Kajvemo ali pa si mislimo o enem pomembnejših bojev queer filma, ki naj ostaneodprt radikalen prostor, neomadeževan s strani komercialnega nadzora inpopularnih form[2]?

Pri naštetih vprašanjih in temahnam bo pomagal gost v debati – Aleš Zobec, ki je na področju filma inhomoseksualnosti še malce bolj podkovan. Hkrati pa je bil del selekcijskeskupine, ki je izbirala posneto gradivo, ki bo predstavljeno na letošnjem FGLF.

Z vami (vama, tabo) bo poleg Aleša tudi Julija Somrak

[1] Povzeto po Knjiga o filmu.

[2] Pam COOK, Knjiga o filmu, Ljubljana 2007, p. 506

FESTIVALI, FESTIVALI!

2011-11-03T14:15:00.000+01:00

Uvod v praznično vzdušje se za filmofile ne začne z okrasitvijo mesta, pa tudi ne s postavitvijo stojnic ob Ljubljanici ali z vonjem po kuhanem vinu. Niti z božičnimi pesmimi, ki začnejo odmevati iz prav vsakega radijskega sprejemnika, z ličnimi v rdeče, belo in zeleno preoblečenimi izložbami ali s prvim snegom.
Ne, filmofile v happy-go-lucky voljo spravijo filmski festivali. To je tisto, zaradi česar se jim nenehno smeji in tisto, kar jim povzroča tople mravljince v nožnih prstih. Kar je pravzaprav povsem logično. Beseda festival namreč izvira iz latinske besede "festivus", ki pomeni prazničen.
Uvod v praznovanje se začne z Ljubljanskim mednarodnim filmskim festivalom. LIFFE (9. - 22. november 2011) je vsekakor THE filmski dogodek pri nas. Zakaj? 114 odličnih filmov. Dolge vrste za nakup kart. Številne razprodane predstave. Polne dvorane. Super vzdušje. Festivalu uspe spraviti filmofile, pa tudi vse tiste, ki sicer ne hodijo prav pogosto v kino v neko hipnotično načrtovanje oziroma preučevanje programa. "Prisili" jih v intenzivno branje o filmih, v brskanje po internetu, v raztezovanje časa in v računanje razadalj med različnimi ljubljanskimi kino lokacijami. Ljudi pripravi do tega, da za skoraj dva tedna v novembru prilagodijo svoje življenje filmu. Film za teh nekaj dni postane pomembnejši od življenja. Tako. Če nisi na Liffeju te preprosto ni. Tako kot na Facebooku. Evo.

Takoj za festivalom Liffe bo platno Slovenski kinoteke zasedel festival z najdaljšo kilometrino pri nas. Festival gejevskega in lezbičnega filma ali krajše FGLF (26. november - 4. december 2011) vedno prijetno preseneti s svojim bogatim in zanimivim programom.
Tretji festival, ki bi se ga vsako leto prav vsi morali veseliti kot majhni otroci pa je Animateka (5. - 11. december 2011). Animateka je 100% "a feel good" festival. Mesto odane v pravljično vzdušje in kdor ima čas mu res toplo priporočam jutranje oglede otroškega programa. Jutranja doza risank deluje kot nekakšna droga, ki te naredi srečnega. Preverjeno.

Vsi trije omenjeni festivali; eden v celoti, dva pa v veliki meri gostujejo tudi v Slovenski kinoteki. Tako da bomo o njih zagotovo še pisali.

Yes we are.

Filme jemljemo resno.

Smrtno resno.

Sedaj pa še beseda ali dve o tokratnih filmskih srečanjih. Na njih bomo v ponedeljek, 7. novembra ob 18:00 v kinotečnem kotičku klepetali o ... filmskih festivalih, seveda!
Ste festivalski zasvojenci? Ali vas filmski festivali sploh ne ganejo? So vam filmski festivali sploh všeč? Kaj vam pomenijo? Kaj na njih vam je všeč? Kaj ne? Kakšen festival bi si želeli vi? Kateri so vaši najljubši festivali? Katere slovenske in tuje festivale ste že obiskali? Katerih še niste obiskali, pa bi si jih želeli? Na katere festivale imate lepe spomine in zakaj? Kateri je bil vaš najljubši film, ki ste si ga ogledali na festivalu? Imate morda izkušnje z delom na filmskih festivalih? Kako je s prostovoljnim delom na festivalih? Se splača? Kako se pripravljate na festivale? Kje se informirate o filmih? Imate že kupljene karte za Liffe? Še ne veste točno, katere filme bi si šli (p)ogledati in rabite kako priporočilo? Skratka ... besed nam vsekakor ne bo zmanjkalo.

Se vidimo!

OCCUPY WALL STREET

2011-10-25T19:03:00.000+02:00

Sredino projekcijo klasike osemdesetih Wall Street (Oliver Stone, 1987) posvečamo aktualnimbojem proti globalnemu kapitalu, ki se pri nas odvijajo pred "Boj za", le ulico proč od dvorane Slovenske kinoteke.

Naključij ni, vse je "na ključ" in tematik o naraščajočem vplivu finančnega sektorja na družbo in življenje, o premajhnem vplivu in zastopanosti posameznikov in marginaliziranih družbenih skupin pri političnem odločanju, o zahtevi po globalni pravičnosti in ohranitvi socialne države se tako v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo lotevamo tudi v Slovenski kinoteki.

Delavsko-punkerska univerza oziroma krajše DPU je kolektiv študentov, mladih raziskovalcev in doktorjev znanosti, ki vsako leto organizira cikel predavanj, bralne seminarje in konference o določeni problematiki. Letošnji, že 15. letnik, nadaljuje nekajletno tradicijo ukvarjanja s politično ekonomijo, njegova rdeča nit pa je "financializacija". Če malo preplonkamo iz Kinotečnika, "gre za strokovni termin, ki označuje naraščajoč vpliv finančnega sektorja ne zgolj na gospodarstvo, ampak na družbo in življenje na splošno."

V sodelovanju DPU-ja in Slovenske kinoteke bo tako enkrat mesečno potekal filmski seminar. Vsakokratni projekciji filma, katerega tema se bo povezovala s problematiko financializacije, bo sledilo predavanje in diskusija.

"Gibanje 15O" oz. bolje rečeno njegove ideje tako počasi zavzemajo vse več javnih prostorov.

Nekaj o tem, kaj se pravzaprav dogaja, pa naj tokrat pove serija odličnih fotografij, ki smo si jih izposodili pri foto skupini gibanja. Več fotografij pa najdete tu.


Megasranje

"Boj za"


Yes, we camp!

Who are we?

Reinkarnacije Boba Dylana

Delavci in delavke

Študentke in študenti

Anonymusi

Mi smo 99%


Revolucija v teku na ljubljanskem maratonu ...

... na Filozofski fakulteti ...

... in v Slovenski kinoteki.

Film Wall Street bo predvajan v sklopu kinotečne nanizankeKino-katedra, namenjene presežnemu osvetljevanju določenih filmskih in družbenihkonceptov.

O fenomenu t. i. financializacije, bo po projekciji predaval DraganNikčevič.

Vstop je prost.

!!!

BABE in FILM

2011-10-10T20:20:00.002+02:00

Kot že rečeno in napovedano, sebodo branja v novi sezoni pričela tretji ponedeljek ob 18. uri (ključni besedi za filmskabranja v Kinoteki) v vinotočnem mesecu, zavoljo gostovanja Mesta žensk pa bodonekoliko feministično obarvana. Na srečo sem kaj hitro ugotovila, da se filmiin ženske v knjižnih delih le ne pojavljajo tako zelo redko, kot sem strahomasumila pred raziskovanjem po bolj ali manj zaprašenih policah.

Zborniki in knjige so se nabiraliin kmalu je postalo jasno, da bo morala selekcija čimprej zagnati kolesje alipa bomo isto temo kot bolan smrkelj vlekli do spomladanskega sonca. Zato sem poslalomiranju med poglobljenimi psihoanalitičnimi prispevki, diplomah o ženskahin filmih ter še čim podobnim izbrala uvodno (relativno generalno) besedilo v Zbornik besedil medijskih študijev infeministične teorije avtorice Ksenije H. Vidmar – ŽENSKI ŽANRI (spol inmnožično občinstvo v sodobni kulturi), ki je priročno dostopen v številnihknjižnicah.

Skozi neformalen in skrajno odprt»brainstorming« bi o ženskah kot gledalkah oz. bralkah spregovorili kotindustrijski kategoriji, ki pravzaprav sama ustvari žanrskega gledalca oz. vnašem primeru, gledalko. V ta paket sodi torej tudi ideja o ženskem spolu (gender)kot družbenem konstruktu, enako velja za moški spol (naletela sem na zanimivoidejo, da je ...spol praksa citiranja inimitiranja[1]...).Potrdili/ovrgli ali nič od tega bi tezo, da je prevladujoča pozicija v holivudskih filmih pozicija tistih sfalično pritiklino. Je lahko melodrama možnost za imaginarno razrešitevkonkretnih družbenih konfliktov (tudi spolnih)? Se ženske skozi gledanje soapoper res identificirajo z negativno figuro in s tem sproščajo jezo (ujetnice vsvojem spolu in pripisanih lastnosti tega)?

[1] Ksenija H. Vidmar, Ženski žanri-spol in množično občinstvo vsodobni kulturi, Ljubljana 2001, p. 24

To in še več ali pa manj čezteden dni v kinotečnem kotičku.

Z vami (vama, tabo) bo JulijaSomrak.

p.s. Za vse željne še več branja na omenjeno temo priporočam ostaletekste zbornika. Če je to premalo, pa članka Film - ženska tovarna sanj avtorice Elizabeth Cowie ter Feminizem, filmska teorija in "samskistroji", ki je delo Constance Penley

Nekaj za v uho :)

2011-09-29T16:36:00.002+02:00

EARZOOM

Zagotovo je najbolj artikuliran,vsebinsko bogat ter obenem jedernat opis EARZOOM festivala nastal izpod peresaoz. tipkovnice njegovega direktorja Mihe Ciglarja, ki ga najdete na drugistrani sveže dišečega Kinotečnika. Vseeno namenimo omenjenemu festivalu zvočnihumetnosti še kinotečni pogled.

Ta se vedno zaiskri, ko pride doširjenja polja različnih umetniških zvrsti ter njihovih strok, ki morajo »podefaultu« težiti k interdisciplinarnosti. Nikoli ni odveč poudariti, da namustreza le ena definicija umetnosti (v kolikor v humanističnih vodah na procesdefiniranja sploh pristanemo). Da je nekaj, kar vržemo v koš z nalepko »To jeumetnost« tam, ker je to stvar dogovora.

Festival EARZOOM pritegne ssvojim svežim in nujno potrebnim pristopom do zvočnih umetnosti, med kateresodi tudi računalniško ustvarjanje zvoka. Eden od vsebinskih poudarkov je meddrugimi na, milo rečeno, neskončnih možnostih računalniškega zvoka ob podporiravno tako v neskončnost razvijajoče se tehnologije. Z drugimi besedami, nafestivalu boste med drugim lahko slišali koncert Applovega iPhona.

V času dogodkov (v nedeljo 2. 10.in torek 4. 10. v Kinoteki, sicer pa tudi drugod) se bo verjetno odprlo karnekaj možnosti za prevetritev konceptov zvoka, sodobne in elektronske glasbeter umetnosti.

Prezreti ne gre omenjanja zvoka vsvetu, ki ima poleg umetnostne tudi družbenopolitično komponento. In ker »vsivemo«, kam gre ta svet, nas slednji poudarek še bolj razveseljuje. Ali kot birekel Jimi Hendrix: »Musicdoesn't lie. If there is something to be changed in this world, then it canonly happen through music.«

Morda pa senekatere spremembe začnejo z vami in festivalom.

Anino blogersko pero si je izposodila Julija Somrak

PREDAJAMO SE VETRU IN NJEGOVI MUZIKI

2011-09-27T20:06:00.001+02:00

Ciao!

Drage moje, dragi moji - sledi posebno obvestilo v zvezi s kinopoličanskim izletom na Dneve nemega filma v furlansko mestece Pordenone.
Tekst je tokrat za Kinotečni blog prispeval Miha Zadnikar.

Plakat za 30. Festival nemega filma v Pordenoneju

KINO-UHO: vodeniizlet na Dneve nemega filma v Pordenonu!

Predajmo se Vetru in njegovi muziki!

Slovenskakinoteka, njena kinoušesna uprava vam za soboto,8. oktobra 2011 ponuja prav posebno poslastico. Precej let je že minilo,odkar smo organizirali dvoje uspelih izletov na slavni festival Dnevi nemega filma (Le giornate del cinemamuto) in si tako ogledali epski mojstrovini Železni konj (John Ford, ZDA 1924) in Napoleon (Abel Gance, Francija 1927). Kdor se je udeležil kateregaod obeh izletov, ta utegne povedati, da je šlo za izjemno šarmantna, poučna dogodka,pravi rariteti. Sedeti med stotinami najpomembnejših filmskih arhivistov,kinotečnih moljev, izvedenk, izvedencev za zgodnjo kinematografijo z vsegasveta, že to dejstvo zagotavlja v dvorani Teatra Verdi enkratno ozračje. Zanavrh pa prejmemo še projekcijo nemega filma z velikim orkestrom pod vodstvomenega izmed vodilnih dirigentov in skladateljev kinske godbe.

Topot vas srčnovabimo na ogled pozne neme klasike Veter(The Wind), ki jo je leta 1928 v ZDA zrežiral švedski mojster VictorSjöström (včasih imenovan tudi Seastrom), v njej pa magistralno nastopajoLillian Gish, Lars Hanson, Montagu Love in Dorothy Cumming. Orkester FGV Mitteleuropa bo vodil samskladatelj Carl Davis, gre pa zazaključno prireditev jubilejnih, XXX. Dnevov nemega filma v Pordenonu! Intakšne priložnosti vsekakor ne gre zamuditi, saj so projekcije nemih filmov zveliko orkestrsko zasedbo v zadnjih letih postale organizacijsko tako zelodrage, da si jih dejansko ne more privoščiti vsakdo. Vključno z nami. Tudi inpredvsem zato gremo na oktobrsko sobotno pot v Italijo.

Zamisel oekranizaciji zgodbe o Vetru, ki jo jespisala Dorothy Scarborough, se je porodila sami veliki igralki Lillian Gish.Gre za enega od poslednjih nemih filmov, ki so jih sproducirali pri MGM.Studijski upravnik Irving Thalberg se je hipoma ogrel za idejo, na katero jeprišla igralka. In ne le to – Lillian Gish si je lahko sama izbrala a) režiserja,s katerim je slabi dve leti poprej že uspešno sodelovala pri filmu Škrlatna črka; in b) soigralca LarsaHansona – slednji jo je očaral že leta 1924 kot partner Grete Garbo v švedskiprodukciji in Stillerjevi režiji Sage oGösti Berlingu, MGM pa je dvojico Garbo / Hanson s pridom izkoristil inpripeljal do vrhunca še z nastopoma v Telesuin hudiču (Clarence Brown, 1926) in v delu Božanska ženska (Victor Sjöström, nastane istega leta kakor Veter!), ki danes velja za zgubljeno,saj obstoji zgolj njegovih devet minut. Osupljivo virtuozna Lillian Gish vpričujoči drami o ženskem trpljenju spet potuje – tokrat z Vzhoda, iz Virginijev zahodni Teksas. Ves čas filma se veter samo krepi, prah se razpihujevsepovsod, še v kamero seže, peščeni drobci se kot bruno zapičijo v naše oko,ko spremljamo fantastičen Sjöströmov dramaturški drnec, poln spolnih inmedčloveških strasti, napak, odklonov in spodmikov, ki naposled dosežejo pravipravcati tornado in se razletijo v zgledno katarzo.

Maestro Carl Davis (rojen leta 1936 v NewYorku; že desetletja živi in ustvarja v Londonu) je nesporno prvo ime, karzadeva kinsko godbo za nemi film, za navrh pa je tudi nenadkriljiv v slogovnihrazponih, ki segajo, kakor se reče, od Broadwayja do klasike, od pop muzike do Parsifala. Svoja zgodnjadirigentsko-kompozicijska leta je Davis namenil študiju glasbenih razlik, plesuin baletu Potem je prišel še film – najpoprej s produkcijo Thames Television,pozneje v neodvisni navezi firme Photoplay, ki sta jo osnovala – danes žepokojni – David Gill in njegov sodelavec, veliki filmski zgodovinar Kevin Brownlow.Trojka je soustvarila nekaj temeljnih del, ki so poskrbela tako za visoko znanstveno raven kakor za povsem novopopularizacijo zgodnje kinematografije: televizijske serije Hollywood, Neznani Chaplin, ustreznitelevizijski prispevki o Busterju Keatonu, Haroldu Lloydu ... – vsi z Davisovofino ozgodovinjeno in šarmantno muziko. Prelomno je bilo leto 1980, ko jeBrownlow zaključil svoje življenjsko delo z restavriranjem peturnega epa Napoleon, ki je zanj Carl Davis spisalizvirno glasbo, navdušenje po premieri in ponovno rojstvo Napoleona pa je doživel še ostareli režiser Abel Gance. In potemkmalu mirno zaspal, projekcije nemih filmov z živo orkestrsko glasbo pa sopostale pravi kult. Restavrirane klasike – bodisi z izvirno, zgodovinsko bodisiz Davisovo muziko – so se kar kar zvrstile: Chaplinove Luči velemesta, Ben Hur, Nestrpnost … Precejšnjo srečo smo imelikonec osemdesetih in v devetdesetih, da smo jih kar nekaj z orkestrsko izvedboslišali tudi v Ljubljani – v Cankarjevem domu in nekdanjem kinematografu Union.Davis sklada precej tudi za BBC (zaslovel je že v sedemdesetih z maratonskoserijo Vojne vihre) in tekočo filmskoprodukcijo, kjer gre v množici del omeniti vsaj Reiszovo Žensko francoskega poročnika in Leighov Topsy-Turvy. V svoji bogati karieri je sodeloval tudi s siromPaulom McCartneyjem – družno sta namreč ustvarila Liverpoolski oratorij.

Miha Zadnikar, kinotečni zvočni inglasbeni skrbnik

Koristne povezave:

http://www.cinetecadelfriuli.org/gcm/

http://www.carldaviscollection.com/

http://fondazionebon.com/produzioni/fvg-mitteleuropa-orchestra/?id_tipo_lavoro=30&layout=lavori


Lilian Gish

PRIJAVE:

Prijave za izletSlovenska kinoteka sprejema do četrtka, 6.oktobra 2011 v pisarni Kinopolisa (osebno pri Ani Šturm – vsak delavnik med 18. in 20., v torek inčetrtek pa med 15. in20. uro) ali po elektronski pošti ana.sturm@kinoteka.si.

Kdor se boprijavljal prek e-maila, naj lepo prosim sporoči tudi svoje kontaktne podatke(telefon, e-mail, ...).

Cena je nadvseugodna: 15.- evrov in zajema prevozin vstopnico. Obveznosti lahko poravnate na avtobusu.

Odhod bo v soboto, 8. oktobra ob 15. uri izpredSlovenske kinoteke, Miklošičeva 28, Ljubljana. Prihod nazaj v Ljubljano bov poznih večernih urah.

Pordenone, prihajamo! (Z Vetrom!)

KONEC SEPTEMBRA

2011-09-26T20:25:00.000+02:00

Yello! Orange! Red! Brown (Bunny)!

Kako ste?

Ja, prišla je jesen in tudi Kinotečni blog se je stilsko spet malo preobrazil oziroma zakamufliral v ta letni čas.

Jesen je čas porumenelega listja, vonja po kostanju, jutranjih meglic in temperatur za malo debelejše nogavice oz. "zokne" kot so temu rekle naše babice (ki so "zokne" znale seveda tudi same seštrikati - slava jim!).

No, sliko za ta letni čas smo si tako izposodili pri mojstru suspenza in njegovem filmu Težave s Harryjem (The Trouble with Harry, Alfred Hitchcock, 1955) - because you just gotta love those socks! :)

Ko smo že ravno pri Hitchcocku ... na tole super zadevico sem naletela pred kratkim ... vredno ogleda ;)

No, mi pa nimamo težav s Harryjem, pač pa z najnovejšo ezoterično eskapado Terrencea Malicka Drevo življenja. Terrenceu tako poklanjamo prva FILMSKA SREČANJA, ki se bodo imela zgoditi V PONEDELJEK 3. OKTOBRA OB 18h v klubskem kotičku v Kinoteki.

Vsi željni pogovora o Malicku, življenju, vesolju in sploh vsem prav lepo vabljeni!

Plakat za film Drevo življenja

Prizor iz filma Drevo življenja

Na tem mestu pa bi radi opozorili tudi na prihajajoči 14. Festival slovenskega filma, ki se nevzdržno približuje in se bo od četrtka, 29. septembra pa do sobote, 1. oktobra odvijal v Avditoriju Portorož. Programski selektor, gospod Gorazd Trušnovec pravi, da gre za morda najboljšo filmsko letino v zadnjih 20. letih. Ni kaj, bo treba v Portorož. Še program

Festival slovenskega filma pa posebaj za Kinopoličane in Kinopoličanke poklanja 10 vabil.

In sicer 5 vabil za otvoritev festivala, ki bo v četrtek, 29. septembra in na kateri se bo odvila projekcija filma Izlet (Nejc Gazvoda, 2011), ter 5 vabil za zaključno slovesnost na festivalu, ki bo v soboto, 1. oktobra in na kateri bo predvajan film Stanje šoka (Andrej Košak, 2011).

Vabilo velja za 2 osebi.

Kruha in iger (Klemen Dvornik, 2011)


Stanje šoka (Andrej Košak, 2011)

Izlet (Nejc Gazvoda, 2011)

=> Vsi zainteresirani za 14. FSF se čim prej javite na ana.sturm@kinoteka.si, kjer dobite tudi podrobnejše informacije.

Se vidimo v Kinoteki, Portorožu in še kje ...

Servus!

1001 NOČ V SLOVENSKI KINOTEKI

2011-09-21T00:38:00.000+02:00

No, ne gre čisto dobesedno za 1001 noč, ampak - od danes naprej bo platno v dvorani Slovenske kinoteke s svojimi neponovljivimi zgodbami in animacijami v svoje "roke" vzel Karel Zeman, ki vas bo z unikatno in neposnemljivo filmsko govorico začaral v svoj pustolovski in pravljično-barviti svet.

Čarovnikov vajenec - Karel Zeman

Za ilustracijo te čarovnije, ustvarjalnosti in domiselnosti pa le dva kratka izseka iz novega kinotečnega kataloga, posvečenega Karlu Zemanu ter nekaj slik iz njegovih filmov.

(Katalog, posvečen Karlu Zemanu lahko od danes naprej za okrogla 2 evra dobite na blagajni Kinoteke. Kdor pa se septembra včlani v klub Kinopolis, katalog prejme brezplačno.)

"Vsi so strmeli nad njegovimi kulisami. Tuje delegacije so prihajale občudovat njegovo delo in vsi smo mu pravili: "Karel, saj ti bodo še ukradli vse te zamisli!"

Pa je odgovarjal, da ne bodo. Nihče drug jih pač ne bi zmogel tako sijajno izdelati. On je kapnil par kapljic barve v vodo, potem je posnel in je bilo kot v čarovniji. Nikomur drugemu se to ne bi posrečilo. Nekateri njegovi posebni učinki so bili narejeni tako nerazumljivo, da je celo Jiři Liška, Zemanov glavni osvetljevalec, nekoč dejal: "Poslušaj, bil sem zraven pri snemanju, potem pa to vidim na platnu in se ne morem načuditi, kako mu je uspelo." (Karel Hutěčka)

Tisoč in ena noč

Čarovnikov vajenec

"Pri snemanju filma Potovanje v prazgodovino praktično nismo poznali delitve dela. Vsak, ki je imel dve roki in nogi je delal tisto, kar je bilo v danem trenutku potrebno. Animiral je sicer animator, a poleg tega je bilo treba tudi premikati ozadja, kar je počel tsti, ki je imel ravno proste roke. Scenografija je bila papirnata, narejena iz pobarvane in izrezane lepenke, in ko je kamerman neki kader osvetlil, je bilo treba prizor posneti do konca, četudi je to trajalo vso noč. Če bi luči ugasnili, bi se lepenka namreč skrčila in ukrivila, posnetek pa bi bil neuporaben. Ko smo na Fryštátskem jezeru snemali podvodne prizore s kuščarjem so morali vsi v vodo. Animatorji, asistenti in produkcija. Pri Zemanu so pač vsi morali početi vse, tudi pri snemanju zvoka."(Karel Hutěčka)

Potovanje v prazgodovino

Kot pravi velika poznavalka del Karla Zemana, Michaela Mertová:

"Filmske mojstrovine Karla Zemana do danes navdušujejo in osupljajo občinstvo in stroko. Avtorjeva edinstvena fantazija, umetniški čut in tehnično mojstrstvo v kombiniranju različnih filmskih tehnik ostajajo brez primere. Bil je neutruden eksperimentator na področju filmske tehnike, izraznih sredstev in umetniškega upodabljanja. V svojem delu se ni nikoli ponavljal, ne tehnično ne tematsko, pač pa se je s slehernim filmom spopadel z novimi umetniškimi in tehnološkimi izzivi. Zemanovi filmi so tako svojevrstni in neponovljivi, da še do danes nobenemu avtorju ni uspelo naslediti njegovega izročila in izpopolniti njegovega umetniškega sloga.

Ukradeni zrakoplov

Ni razloga, da ne bi manjkali, sploh, ker bo otvoritev retrospektive pospremilo tudi pokušanje znamenitih čeških pivskih delikates. Vabljeni.

BOB DYLAN IN DA HOUSE!

2011-09-13T18:42:00.001+02:00

Bob!

Kako ste? Imate še vedno občutek da je poletje? Vam postaja jasno, zakaj imamo pravzaprav poleti počitnice? Mhm, se strinjamo, v tej vročini je prav nemogoče delati.

No, kljub temu smo v Kinoteki v novo sezono zaštartali s polno paro. In iz naših oken na Miklošičevi se kar malo kadi. Na sumu za to pa imamo kratko, a sladko retrospektivo fimov z naslovom TOGETHER TROUGH LIFE: BOB DYLAN IN FILM, za katero se karte prodajajo kot vroče žemljice. Najbolj entuziastični fani Boba Dylana so po njih povpraševali že v petek.

Bob Dylan letos praznuje 70. let, njegova ustvarjalna energija pa nas spremlja že 5. desetletij. Kot piše gospod Wurst v septembrskem Kinotečniku, je Dylanova privlačnost, skrivnostnost, briljantnost, težavnost, genialnost in dosledna neodvisnost snov za legende, mi pa dodajamo, da je tudi snov za (odlične) filme. Ta teden bomo Boba Dylana tako spoznavali, opazovali in premišljevali skozi dokumentarec Ne glej nazaj (Don't Look Back, D. A. Pannebaker, 1967), ki je bil posnet med Dylanovo noroturnejo po Angliji leta 1965, glasbeni dokumentarec Festival (Festival, Murray Lerner, 1967), ki ponuja dragocen vpogled v vrhunec ameriškega preporoda folk glasbe v zgodnjih60. letih. Pa skozi film Pat Garrett in Billy the Kid (Pat Garrett in Billy the Kid, SamPeckinpah, 1973), v katerem Dylan zaigra, zanj pa je prispeval tudi glasbo. Na sporedu bosta tudi Zadnji valček (The Last Waltz, Martin Scorsese, 1978), ki prikazuje skupino The Band na vrhuncu njeneslave, v filmu pa poleg Dylana nastopajo še Neil Young, Joni Mitchell,Muddy Waters, Eric Clapton,... ter eksperimentalna biografija BobDylan: 7 obrazov (I'm Not There, Todd Haynes, 2007), v kateri Dylana upodobi večigralcev – med njimi dva Avstralca, ženska in črnski fant.

obrazi Boba Dylana

Retrospektiva Together Through Life: Bob Dylan in film se bo izpela v koncert posvečen Bobu Dylanu in prostovoljstvu, zato sledi ...

POSEBNO KONCERTNO OBVESTILO

Program filmov, posvečen Bobu Dylanu, se bo iztekelv veliki koncert: Projekt Bob Dylan:Postani prostovoljec – LIVE!

Ob priložnosti Dylanovega 70. rojstnega dnevain z namenom spodbujati idejo prostovoljstva je Veleposlaništvo ZDA v Slovenijiizdalo CD, na katerem nekatera izmed največjih imen slovenske glasbe prepevajoDylanove pesmi, ki jih bomo imeli zdaj priložnost slišati še v živo: Vlado Kreslin, Laibach,Niet, Katalena, Zoran Predin, Pero Lovšin, Severa Gjurin, Mia Žnidarič &Steve Klink Trio, Brina, Murat & Jose, Hic et nunc, Chris Eckman & theFrictions, Sabina Cvilak z Rokom Golobom bodo interpretirali in prepevali Boba Dylana na koncertu v Križankah in sicer v sredo21. 9. 2011 ob 19:00.

Za več informacij se lahko obrnete tudi na e-mailu: ljuDylanProject@state.gov

Prvih 300obiskovalcev retrospektive TOGETHER THROUGH LIFE: BOB DYLAN IN FILM prejme brezplačne vstopnice za koncert!

TOGETHER THROUGH LIFE: BOB DYLAN IN FILM

Ameriškoveleposlaništvo je ob projektu produciralo tudi dokumentarni film avtorjev MajeWeiss in Petra Braatza (Bela Films). Dokumentarec si bo mogoče kmalu ogledatina TV Slovenija ter v preglednem programu glasbenih dokumentarcev na 14. Festivalu slovenskega filma, ki bo letos potekal od od 29. septembra do 1. oktobra v Portorožu.

Kot v članku o Dylanu v Kinotečniku pravi Wurts, je Dylan lahko marsikaj, vendar nikolito, kar od njega pričakujete. Nikoli. Morda je bil še pred minuto tu, vendar gazdaj ni več. Zato pohitite in si priskrbite karte za filme in koncert, kajti pri Dylanu nikoli ne veste, kdaj ga bo odneslo skupaj z vetrom ...

"WE ARE OPEN FOR FILMS"

2011-09-01T23:47:00.000+02:00

Tu je, tu! 1. september namreč. In september je za te stvari - se pravi - za filme.

Za uvod v novo kinotečno sezono je danes poskrbel Douglas Sirk s svojo nesmrtno klasiko Vse, kar dovoli nebo (All That Heaven Allows, Douglas Sirk, 1955). In kinotečni filmski vlak je tako odpeljal iz svoje postaje in bo sedaj neumorno in brez postankov sopihal skozi filmsko zgodovino.
Otvoritvenima projekcijama bo sledilo petkovo srečanje z genijem Luisa Buñuela in Salvadorja Dalíja. Filmske sladokusce namreč v temo kinodvorane vabita "eden najbolj izvirnih in vplivnih kratkih filmov", Andaluzijski pes (Un chien andalou, Luis Buñuel & Salvador Dalí, 1929) in svobodomiselna Zlata doba (L' âge d'or, Luis Buñuel & Salvador Dalí, 1930).

Luis Buñuel & Salvador Dalí

V soboto pa nas čaka premiera še enega novega nakupa Slovenske kinoteke - filma Peklenski asfalt (Two-Lane Blacktop, Monte Hellman, 1971). Za katerega je, če malo preplonkamo iz Kinotečnika, "Ameriški režiser Richard Linklater leta 2000, ko je na festivalu v teksaškem Austinu vpeljal Peklenski asfalt, rekel, da gre »za najbolj čist ameriški road-movie vseh časov«, da izgleda kot »drive-in film, ki ga je posnel francoski novovalovski režiser«, da ima »najbolj kinematični konec v zgodovini filma«, da »avtomobilski motorji v filmih niso nikoli zveneli bolje«, da izgleda kot vestern (le da najhitrejšega revolveraša zamenja najhitrejši šofer), da je videti tako, kot da bi oživele fotografije Roberta Franka (The Americans), da je »zadnji film šestdesetih in prvi film sedemdesetih«, da »za razliko od filmov, ki so pripovedovali o odtujenosti kulture drog in protivojnih protestnikov, pripoveduje o odtujenosti vseh ostalih«, in da »gre v svoji ideji do konca, kar je redkost«.


"everything is going too fast and not fast enough"

Anyhow - upam, da ste v dobri filmski kondiciji. Ker to je šele začetek ;)

"VSE, KAR DOVOLI POLETJE"

2011-08-09T03:41:00.000+02:00

Poletje. Večinoma je sicer sončno in lepo, še posebaj zvečer - pod zvezdami. Ampak včeraj, včeraj pa nebo nad ljubljanskim gradom ni dovolilo projekcije kinotečne klasike Vse, kar dovoli nebo Douglasa Sirka.
Nadomestno projekcijo si lahko ogledate danes, v torek 9. 8. ob 21. 30 v Kinodvoru, septembra pa si boste lahko Sirkovo mojstrovino, ki velja za enega izmed najlepših ljubezenskih filmov vseh časov ogledali tudi v Slovenski kinoteki.

Prizor iz filma Vse, kar dovoli nebo

Septemberski program pa tudi sicer kar poka po šivih od vsega dobrega kar bo imel ponuditi. Poleg treh novih pridobitev - kopij filmov Vse, kar dovoli nebo (All That Heaven Allows, Douglas Sirk, 1955) Imitacija življenja (Imitation of Life, Douglas Sirk, 1959) in Peklenski asfalt (Two-Lane Blacktop, Monte Hellman, 1971), nam bodo družbo delali še Karel Zeman, dvojica Buñuel/Dali, Lanzmannov Shoah, skupaj s ponovno obujeno Kino-katedro ter retrospektiva zgodnjih del Terrencea Malicka, letošnjega dobitnika zlate palme v Cannesu.
Z znimivim filmskim programom pa bomo pospremili tudi 90. letnico rojstva Stanisława Lema ter koncert, ki se bo 21. septemba v čast 50. letnici ustvarjalnega genija Boba Dylana odvil v Križankah. Razlogov za to, da začnete odštevati dni do ponovnega snidenja s Kinoteko je tako več kot dovolj.

Prizor iz filma Božanski dnevi (Terrence Malick)

Da bo čas hitreje minil, lahko vmes skočite v Divačo, na ogled še čisto novega in svežega Muzeja slovenskih filmskih igralcev. Prijetna kraška lokacija in zgodbe slovenskih filmskih igralcev in igralk namreč nestrpno pričakujejo vse zvedave obiskovalce. Za člane Kinotečnega kluba je obisk muzeja brezplačen tako da, ko se boste odpravljali proti Divači, ne pozabite s seboj vzeti vaše članske izkaznice.
O posebnih dogodkih, ki jih pripravljajo na Škrateljnovi domačiji v Divači pa vas bomo seveda tudi sproti obveščali. Za potešitev radovednosti pa si tule lahko ogledate še novo spletno stran muzeja.

Notranjost Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači

Filmofili pa čas seveda najlažje preganjamo z gledanjem filmov. In ker so že ravno počitnice smo nekaj idej in predlogov za poletne filmske večere namodrovali namesto vas. Prvih pet filmov povezuje rdeča nit poletja, morja/vode/modrine in počitniškega utripa, druga polovica filmov pa predstavlja izbor fimografije na čast slavljenca Dustina Hoffmana, ki je včeraj praznoval 74 let. Congrats (film) Marathon Man!

Hoffman in Olivier (Marathon Man, 1976)

5 X počitniško

Življenje pod vodo (The Life Aquatic with Steve Zissou, Wes Anderson, 2004) ker gre za popoln melanholično-nostalgičen in odštekan film, ki je hkrati unikaten hommage Jacquesu Cousteaju.
Velika modrina (Le grand bleu, Luc Besson, 1988) - ker gre za izjemno poetično predanost morju in njegovi - ja - njegovi veliki modrini.
Peklenski val (Point Break, Kathryn Bigelow, 1991) - ker gre za ultimativni poletni hit - LA, surferji, adrenalin, kriminal, romanca + bonus - Keanu Reeves, Patrick Swayze & a dash of Red Hot Chili Peppers.
Bazen (Swimming Pool, François Ozon, 2003) - ker so lahke kriminalke vedno dobra poletno-dopustniška družba.
Žrelo (Jaws, Steven Spielberg, 1975) - ker me strašno zanima, kaj bi se zgodilo, če bi nekdo na (katerikoli) nabito polni plaži zavrtel soundtrack tega filma.

Prizor iz filma Swimming pool

5 X Dustin Hoffman

Diplomiranec (The Graduate, Mike Nichols, 1967) - ker gre za film, zaradi katerega je Dustin Hoffman postal zvezda.
Rain Man (Rain Man, Barry Levinson, 1988) - ker gre za enega izmed najpristnejših likov, ki jih lahko najdemo vstisnjene na celuloidni trak.
Vsi predsednikovi možje (All the President's man, Alan J. Pakula, 1976) - ker sta Redford in Hoffman postala bolj kultna od Woodwarda in Berensteina.
Kramer proti Kramerju (Kramer vs. Kramer, Stanley R. Jaffe, 1979) - ker je vedno znova užitek gledati Hoffmana, kako pripravlja toast z jajcem.
Tootsie (Tootsie, Sydney Pollack, 1982) - če Hoffmanu ne bi uspelo kot igralcu, bi mu zagotovo uspelo kot igralki.

Dustin Hoffman v filmu Kramer proti Kramerju

Čeprav smo si julija v Kinotečnem klubu privoščili doooolge počitnice, smo poleg poležavanja na plaži z možgani na off in čivavo na straži, kot bi rekli Zmelkoow, ter ekstenzivnega branja knjižnega špeha George R. R. Martina, z levim očesom zmerno spremljali tudi filmsko dogajanje v bližnji okolici. Med drugim smo opazili, da so Transformerji: Temna stran meseca (Transformers: Dark of the Moon) ponovno uspeli prekositi sami sebe in da je ob zadnjem delu Harrya Potterja (Harry Potter and the Deathly Hallows: Part 2, David Yates, 2011) letošnji julij svoje otroštvo končala cela generacija otrok. Desetletje (!!? - ja, prav ste prebrali - DESETLETJE!) magije in epskega boja med dobrim in zlim je z megalomanskim zadnjim delom v zgodovino filma pospremila najbolj fantastična britanska igralska zasedba ever. Piertotem locomotor! :)

Maggie Smith in Imelda Staunton (Harry Potter in Feniskov red)

Le deloma počitniška je bila tudi Bojana, ki je tokrat gostovala na Filmskem platnu št. 7. Njen lucidni in zabavno-berljivi prisperek o "noseči tinejdžerki" Juno (Juno, Jason Reitman, 2007) si lahko preberete tule.

Sicer pa so tudi mediji več kot o fimih na festivalih pisali o zvezdnikih, ki so dotične festivale blagovolili obiskati ... ampak, priznajmo ... fimov je bilo v poplavi (tudi če omenimo samo najbližje) festivalov (Sarajevo, Motovun, Pula, Prizren, Gorica, Ljutomer, ...) absolutno neobvladljivo število.
V Sarajevu je srce gledalcev in točke kritikov osvajal prvi celovečerec Nejca Gazvode - Izlet, v Puli pa sta nekaj nagrad pobrala novi film Metoda Pevca, Lahko noč, gospodična in Burgerjev Circus Fantasticus. Vsekakor soliden uvod v septemberski Festival slovenskega filma.

Ekipa filma Izlet v Sarajevu

Prizor iz filma Lahko noč, gospodična

Na domačem Grossmanovem festivalu fantastičnega filma in vina je glavno nagrado prejel film Žalostna balada za trobento (Balada Triste de Trompeta, Alex de la Iglesia, 2010) - Žalostna balada za trobento v kratkem pride tudi na redni spored Kinodvora. Film najbolje opiše citat kritika Richarda Corlissa, ki pravi: »Žalostna balada, ki se začne v krvavem klanju in razplamti v vrhuncu surrealistične tragikomike, je film, ki hlasta za norostjo in besnilom ter ju tudi popolnoma obvladuje. Gre za najboljši film Benetk in Toronta ali za najslabšega? Lahko bi bil tako eno kot drugo, brez dvoma pa je to film, ki si zasluži presežnik.«
In ne, tudi mi ne moremo mimo zvezdnikov - Ljutomer sta namreč obsikala huda stara mačka Menahem Golan in sir Cristopher Lee. Golan, legendarni producent in režiser ter, kljub srečanju z Chuckom Norrisom, še vedno živa igralska legenda Lee, sta v Ljutomeru prejela nagradi za življenjsko delo.

Lady & sir Lee & Golan - Ljutomer 2011

"Srečanje" z Lee-jem je bila vsekakor "once in a liftime experience" ali kot bi rekla moja draga kolegica Sanja Struna: "Saruman in da house, people!!!" :) And you just can't miss that.

I think there is enough for today ... kakorkoli že - filmska jesen BO zanimiva ... do takrat pa svoje možganske celice lahko pohladite s temle briljantnim komadičem ...

Au revoir & ostanite še naprej z nami :)

ZVEZDNI UTRINKI V DIVAČI

2011-06-29T00:56:00.003+02:00

Poletje je tu. Dolgi večeri so kot nalašč za najrazličnejša druženja, tople noči pa za sanjarjenje pod mlečno cesto in opazovanje zvezdnih utrinkov. Zvezdni utrinki in slovenske filmske zvezde pa bodo kmalu na ogled tudi v prenovljeni Škrateljnovi domačiji v Divači, kjer se ima v petek, 8. julija zgoditi svečana otvoritev Muzeja slovenskih filmskih igralcev. Tako bo naša najsvetlejša zvezda, Ita Rina, ki je do sedaj samevala na Škrateljnovi domačiji končno dobila zasluženo in prepotrebno družbo svojih stanovskih kolegic in kolegov.

Prenovljena Škrateljnova domačija

Osrednjo točko prenovljene domačije predstavlja nova stalna razstava, postavljena v največjem poslopju kompleksa, ki je posvečena slovenskim filmskim igralcem in igralkam, zvezdam domačega filma. Razstava je zasnovana po sodobnih muzeoloških načelih in bo obiskovalcem z raznovrstnim muzejskim gradivom predstavila stvaritve domačih igralcev in igralk, proces nastajanja filmskih vlog, jih seznanila z igralci in igralkami, ki so se zapisali v zgodovino slovenskega filma, ... Razstava je bogata z video gradivom, obiskovalcem pa bo na voljo tudi multimedijska interaktivna miza, v kateri bodo našli biografije, filmografije, in fotografije znanih in manj znanih domačih filmskih igralcev.

Več o samem muzeju si lahko preberete tudi tule.

Prenovljena notranjost Škrateljnove domačije

Na večerno druženje na razgreti Kras pa se ob otvoritvi muzeja odpravlja tudi Kinopolis. Svečana otvoritev muzeja bo potekala ob 19. uri in bo združena s tradicionalno prireditvijo Poklon, ki bo letos posvečen slovenski filmski igralki Majdi Potokar.

Od 19h naprej bo tako potekal zanimiv kulturni program, kjer lahko omenimo nastop mešanega pevskega zbora Divača ter Filmske zgodbe Poldeta Bibiča in Ivanke Mežan.

Ob 20.30 bo uradna otvoritev muzeja, ob 22h pa bo potekala še projekcija filma Samorastniki v režiji Igorja Pretnarja, z Majdo Potokar v glavni vlogi.

Majda Potokar

Prizor iz filma Samorastniki

V Divačo bo za Kinopoličane in Kinopoličanke ter za ostale, ki bi jih otvoritev morda zanimala organiziran tudi brezplačen avtobusni prevoz.

Zbor bo ob 17:00 pred Slovensko kinoteko na Miklošičevi 38, odhod pa okrog 17:15. Predviden povratek iz Divače je okrog pol 2h, 2h.

Zaradi omejenega števila sedežev na avtobusu bomo za izlet do srede, 6. julija oziroma do zapolnitve avtobusa zbirali prijave in sicer:

- vsak delovnik od 18h do 20h na telefonsko številko 01 43 42 525 (Kinopolis)

- ali na e-mail naslov ana.sturm@kinoteka.si.

Na zgornja naslova pa se lahko oglasite tudi za kakršnekoli dodatne informacije.

Lepo vabljeni, da se nam pridružite na lovljenju zvezdnih utrinkov v Divači.

Moška dominacija in škandali po francosko

2011-06-13T20:07:00.003+02:00

Pred kratkim so se francoski mediji razpisali spolnih škandalih prominentnih francoskih poslovnežev in politikov. Eden izmed škandalov, ki so pristali na medijski tapeti je bil tudi t.i. »maratonski proces Jacques Mahés«, v katerem se je obsojeni poslanec in župan Jacques Mahés več kot 8. let otepal obtožb o spolnem nadlegovanja na delovnem mestu. Ko so mu lani dokazali, da je neizpodbitno kriv, ga obtožba ni odnesla ne s senatorskega, niti z županskega stolčka, pač pa se je na glavo postavilo življenje njegove žrtve, matere samohranilke, ki je morala zaradi groženj in pritiskov zapustiti delovno mesto in se preseliti.

Tovrstni spolni škandali v Franciji odpirajo številna vprašanja o odnosih med moškim in žensko, s katerimi se bomo na nekoliko drugačen, a še vedno zanimiv in za kanček bolj akademski način v Slovenski kinoteki soočili jutri, ob 16. 30. uri, ko bo ob izidu knjige Moška dominacija (Ljubljana: Založba Sophia, 2010), v kateri se francoski sociolog in filozof Pierre Bourdieu ukvarja s preučevanjem spolnih ramerij, potekala projekcija istoimenskega dokumentarnega filma belgijskega režiserja Patrica Jeana.

Naslovnica knjige Moška dominacija

Kot sta v Kinotečniku zapisali Milica Antić Gaber in Veronika Tašner “film Patrica Jeana moško dominacijo raziskuje na več nivojih in skozi več tematik (nasilje v družini, prostitucija, reprezentacije ženskega telesa v oglaševalski industriji, igre, igrače in stvari za otroke). Avtor skuša s kolažem različnih idej, pojavov in intervjujev pretresti pogled na sodobno družbo in s poglobljeno analizo in refleksijo dejavnikov, ki so pomembni za oblikovanje spolne identitete pokazati, kako se oblikuje »moška dominacija« v sodobni družbi. Skozi različne sekvence – zabavne, paradoksne in dramatične – pa poskuša pri občinstvu spodbuditi refleksijo in ga pripraviti k temu, da bi zavzelo stališče do obravnavane tematike.

Film so prvič predvajali na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami 25. novembra 2009, ob dvajsetletnici tragičnega dogodka v Quebecu, ki je po 6. decembru leta 1989 postal simbolni kraj tega nasilja. Na ta dan je namreč na Politehniki v Montrealu petindvajsetletni Kanadčan Marc Lépine iz mizoginih razlogov umoril štirinajst žensk. V svojem poslovilnem pismu, je zapisal, da se bori proti feminizmu. Dogodek je šokiral ves svet, kanadsko vlado pa tako rekoč prisilil k uvedbi številnih pomembnih ukrepov za zaščito žensk in za preprečevanje nasilja moških.”

Projekciji bo sedila še okrogla miza o moški dominaciji danes. Pogovor z Evo D. Bahovec, Jelko Kernev Štraj, Darkom Štrajnom in Veroniko Tašner bo vodila Milica Antić Gaber. Vstop je prost.

Plakat za film Moška dominacija

Prizor iz filma Moška dominacija

In če kdo zna na nevsiljivo resno in hkrati nadvse privlačno pripovedovati in razmišljati o razmerjih med moškim in žensko, so to prav gotovo tudi francoski filmski režiserji. Tako da, če vas tovrstna tematika zanima, retrospektiva Erica Rohmerja je v že polnem teku ...

Prav lepo (po)vabljeni na širjenje vašega socialnega in kulturnega habitusa.

GURMANSKE FILMSKE DEGUSTACIJE V SLOVENSKI KINOTEKI

2011-06-07T01:00:00.001+02:00

Pozdravljeni dragi filmski gurmani in filmske gurmanke!

V Slovenski Kinoteki vas danes čaka prav poseben dan. Prva degustacija nove pridibitve kinotečnega arhiva bo potekala že ob 18:30, ko bo na sporedu Bosonoga grofica (The Barefoot Contessa, Joseph L. Mankiewivcz, 1954). Pravljično bohotna melodrama iz "poslednje dekade zlatega obdobja klasičnega hollywoodskega filma", s Humphreyem Bogartom in Avo Gardner v glavnih vlogah vas bo spomnila, zakaj Holywoodu pravzaprav pravimo tovarna sanj.

Ava Gardner kot bosonoga grofica

S pravim pravcatim filmskim Créme Bruléejem pa se boste lahko posladkali ob 21:00, ko se bo s filmom Clarino koleno (Le genou de Claire, Eric Rohmer, 1970) uradno pričela otvoritev velike junijske retrospektive francoskega klasika in romantika Erica Rohmerja.

Eric Rohmer

Clarino koleno

Rohmerjev tipično francoski svet "ljudi na počitnicah ali v nekem njihovem prostem času", ki se vedno vrti znotraj "raznovrstnega bivanjskega, osmišljenjskega in čutnonazorskega humusa" je lahko izvrstna uvertura v vaše poletne romance.

Pauline na plaži

Na blagajni Kinoteke ali v Kinotečnem klubu si ob tokratni retrospektivi lahko za okrogla 2 evra priskrbite tudi še čisto nov in svež, po tiskarni dišeč Rohmerjev katalog. Novi člani Kinotečnega kluba pa katalog ob včlanitvi v mesecu juniju prejmejo kot darilo.

Katalog ob veliki retrospektivi Erica Rohmerja

Torej, dragi filmski gurmani in filmske gurmanke, odložite za hip svoje delo, učbenike in debele knjige in pridite, pridite razvajati in božati svoje možgančke z razkošnim bogastvom in lepoto klasičnega Hollywooda ter odkrivati človeška čustva z Ericom Rohmerjem.

Freaky Friday

2011-06-03T18:59:00.001+02:00

Bojana sez Goodbye!

and

Ana says Hello!

Glasujemo ZA predčasne počitnice :P

2011-06-03T18:58:00.010+02:00

Kinopolis se naslednji teden - od srede, 8. do nedelje, 12. junija - seli v Izolo na filmski festival KinoOtok.

KINO OTOK - 8. - 12. JUNIJ 2011

Vabimo vas, da se nam na predpočitniškem filmskem doživetju pridružite tudi vi, saj smo v sodelovanju s KinoOtokom za vse Kinopoličane pripravili poseben, 40% popust, ki velja pri nakupu celotnega Festivalskega abonmaja ali pa pri nakupu Vikend paketa (od petka do nedelje).
Obe ponudbi vključujeta ogled vseh projekcij na KinoOtoku ter prenočevanje v znamenitem oz. ponovno vzpostavljenem (Š)kampu ob svetilniku.
Kinopoličani tako lahko z veljavno člansko izkaznico v predprodaji kupijo Festivalski abonma za borih 21 EUR ali pa Vikend paket za pičlih 15 EUR. Prav tako pa so za Kinopoličane cenejše tudi posamezne vstopnice za letni kino Manzioli.

Abonma si lahko zagotovite pri naši Marti na Kinotečni blagajni ali na sledečih predprodajnih mestih:

      Pisarna Kino Otok, Muzčeva 2, Izola
        Art Kino Odeon, Drevored 1. maja 4, Izola
        KT1, Trg Etbina Kristana 1, Izola
        E-Kavarna Pina, Kidričeva 43, Koper
        Info točka KŠOK, Cankarjeva 9a, Koper
        Info točka ŠOUP, Pristaniška ulica 3, Koper
        Kosovelov Dom Sežana, Kosovelova ulica 4a, Sežana
        Mostovna, Cesta IX. korpusa 99A, Solkan
        Kinodvor, Kolodvorska 13, Ljubljana
        e-Študentski servis (Kardeljeva ploščad 5, Borštnikov trg 2, Kersnikova ulica 6)
        Kino Udarnik, Grajski trg 1, Maribor

Predprodaja abonamjev traja do vključno 7. junija.

Znižane abonmaje in vstopnice pa si kinopoličani lahko po 7. juniju kupite tudi še na blagajni Alga v Izoli.

Program in ostale podrobnosti o festivalu pa si lahko ogledate tule

Se vidimo na KinoOtoku!

Bristol za cinefile

2011-05-26T20:29:00.001+02:00

Ana, naša gostujoča blogerka numero uno, se vrača! No, pravzaprav se je že vrnila - iz Bristola, kjer je za slovo dobila posebno reportersko nalogo - "going native" v Bristolu, kot ga vidijo tamkajšnji kinoljubimci.

Enjoy!

*****

Wallace & Gromit, John Cleese, Cary Grant in Banksy v Piratih s Karibov 5: Na sledi tihotapcem iz Bristola

»Aja, pa veš kaj sem mislila, sedaj ko si že skoraj domačinka v Bristolu, če bi napisala eno tako kvazi reportažo/vodič po filmskem Bristolu? Tako v smislu, če se tam znajde filmofil, kam naj se da?« No, nekako taka so bila navodila iz ljubljanskega štaba. In če se kdaj znajdete v Bristolu, upam, da vam spodaj zapisano mogoče kdaj celo pride prav.

Kje torej začeti? Najbolje kar doma. Še posebej, ker so priprave na izlet lahko prav tako zabavne, kot izlet sam. S čim začeti? Popolnoma nepotrebno vprašanje, se strinjam. Osnovna priprava na Bristol obsega ogled vsaj dveh filmov. Wallace & Gromit: Prekletstvo Strahouhca (Wallace & Gromit in The Curse of the Were-Rabbit, Steve Box & Nick Park, 2005) je značilno britanska vrtičkarska skodelica čaja s ščepcem črnega humorja. V Bristolskem animacijskem studiu Aardman Animations sta jo ustvarila domačina Steve Box in Nick Park. Njena odlika je predvsem v tem, da vas na prijetno ekscentričen način uglasi z britansko mentaliteto. Exit Through the Gift Shop (Banksy, 2010), konfuzen dokumentarec o umetnosti grafitanja, je delo enega izmed najbolj »globalnih« in kritično-simpatično sporočilnih grafitarjev – Banksya. Tistega Banksya, ki je v notranjost kletk v Londonskem živalskem vrtu nasprejal sporočila v stilu – »dolgčas mi je«, »hočem domov«,…

Banksyjevo mesto

Strokes Croft Open Gallery

Kljub temu, da njegovi grafiti v Bristolu, kjer je začel svojo ustvarjalno pot, v boju z bristolskim občinskim svetom počasi izginjajo, pa sem in tja po mestu še vedno lahko naletite na kako njegovo urbano umetnino. O tem, da ima Bristol precej izrazito grafitarsko žilico, se lahko prepričate s sprehodom po mestnih ulicah. Okrožja kot so Strokes Croft, Easton in Bedminister so prave galerije na prostem. Spotoma pa se lahko »igrate« še bristolsko verzijo lova za izgubljenim zakladom – lov za Banksyjevimi grafiti. Na ta način po dolgem in počez spoznate mesto, poraženec pa na koncu vsem skupaj časti pivo v bližnjem pubu.

Po želji lahko v predpripravo dodate še kak film Mika Leigha ali pa Kena Loacha. Dolgi poletni večeri so namreč kot nalašč za posedanje na številnih prijetnih mestih v pristanišču, z dobro ohlajenim – google translate pravi: »jabolčnikom« oz. Cider-jem – in opazujete mimoidoče karakterje ter poizkušate ugotoviti iz katerega Leighovega filma so pobegnili na bristolske ulice. Kena Loacha pa lahko srečate v Bathu, ki se nahaja kratko avtobusno vožnjo ven iz Bristola. Bath je edino naravno »topliško« mesto v Veliki Britaniji, ki je svoj razcvet doživelo v času štirih kraljev Jurijev (I. – IV.), ki so v Britaniji vladali od 1714 do 1830. Preden je Bath zavzela londonska oziroma Britanska viktorijanska smetana, je bilo mesto znano predvsem po tem, da so se tam v toplih kadeh namakali že Rimljani.

Bath je zagotovo dobro poznan tudi vsem ljubiteljem in ljubiteljicam del Jane Austen, nedavno pa smo ga na filmskih platnih lahko videli v Semnju ničevosti (Vanity Fair, Mira Nair, 2004) in v Grofici (The Duchess, Saul Dibb, 2008). V Bathu vam vsekakor priporočam tudi »a sneak peak« na vrt Royal Crescent hotela, ki se nahaja točno na sredini Royal Crescenta. Vrt hotela je pravi košček raja, ki sva ga z kolegico poimenovali kar Maternica z razgledom – A Womb with a View (sic.). V Bathu novembra lahko BFF-ate tudi »Kopalniški filmski festival« oziroma Bath Film Festival – http://bathfilmfestival.org.uk/.

Bath in Womb With A View

Tudi Bristol gosti nekaj zanimivih festivalov, kot na primer Mednarodni festival kratkega filma Encounters – http://www.encounters-festival.org.uk/ in okoljsko ozaveščen ter na divjo naravo osredotočen Wildscreen Festival – http://www.wildscreenfestival.org/. Med večje festivale lahko prištejemo še festival posvečen nemi komediji oziroma Slapstick Festival - http://www.slapstick.org.uk/2011/index.htm in afriško obarvan Afrika Eye Film Festival – http://afrikaeye2010.blogspot.com/. Sem in tja lahko po naključju naletite tudi na kakšne odpiljene muhe enodnevnice, kot je na primer Mad Scientist Film Festival. Bližnja srečanja tretje vrste so vsekakor ena izmed odlik Bristola. Nikoli namreč ne veste, na kaj zanimivega boste naleteli za naslednjim vogalom.

Skorajda na koncu najdaljše ceste v Bristolu, imenovane Glouchester road, ki je v bistvu v eno samo dolgo ulico stisnjen svet, lahko med drugim najdete rojstno hišo Archibalda Aleca Leacha, bolje znanega pod imenom Cary Grant. Sever-severozahodno od Archibaldovega skromnega doma pa lahko tudi nakupujete pri Hitchcocku ali pa kosite pri Robinu Hoodu. Kar pa se tiče bližnjih srečanj tretje vrste, vas za vogalom čaka gospod V.

Rojstna hiša g. Granta (Careyja, ne Hugha!)

Gloucester road&films

Na drugi strani mesta, v Cliftonu nikakor ne smete mimo Clifton Collega, kjer je smisel življenja iskal John Cleese. In ga tudi našel v razvijanju ekscentričnih načinov hoje na trati pred kolidžem. Well, the »Cleesian glide« certainly got him far. :) Tistim, ki še niso našli smisla življenja, pa lahko prišepnem, da je ogromna zaplata tipi-topi urejene angleške trate še vedno tam in da Britanci prav lepo skrbijo zanjo . V Cliftonu lahko skozi čisto pravo »camero obscuro« občudujete tudi Bristolski »Golden Gate Bridge« oziroma Clifton Suspension Bridge.

Clifton College & most

Bristolski cinefili svoje večere preživljajo v treh izjemno cool kinih. V centu mesta lahko pod imenom Arnolfini najdete impresivni center evropskih sodobnih umetnosti – http://www.arnolfini.org.uk/. V bližini Arnolfinija, v pristanišču, se nahaja tudi prijetni Wateshed Media Centre – http://www.watershed.co.uk/. Arnolfini poleg odličnega filmskega programa ponuja zanimive razstave, eksperimentalne glasbene dogodke ter plesne in gledališke predstave. Poleg tega imajo izvrstno založeno knjigarno, prijetno kavarno in pravo pravcato bralno sobo. V Watershed Media Centru pa poleg odličnih filmov na vas čakajo številne delavnice, debatne skupine, okrogle mize, filmski kvizi in najbolj priljubljen pub v mestu, kjer po vsakem filmu ob vrčku piva potekajo intenzivne filmske debate. Zelo priljubljene pa so tudi nedeljske »kino-malice« oziroma t.i. »Sunday Brunches«. Tematsko obarvane dopoldanske nedeljske kino predstave pred ali po katerih ste s karto upravičen do popusta pri nedeljski malici oziroma kosilu. Yes please, sign me up for that new religion! :) Pod obvezno bristolsko cinefilsko izkušnjo spada tudi pred ali po-filmski obisk Falafel King kombija, ki je lociran v bližini obeh kinov. Na zunaj neugleden moder kombi, ki skrbi za zdrave dnevne in nočne obroke ima med Bristolčani legendaren status.

Kino raj & Falafel kombi

Če bi Metelkova imela svoj kino, bi zagotovo izgledal podobno kot Cube Micoplex Cinema – http://www.cubecinema.com/cubewebsite/. Gre za malo neodvisno in do konca alternativno kinodvorano, ki obratuje izključno na entuziazmu prostovoljcev. V Cube Cinema ne prodajajo Coca-Cole, pač pa po domačem receptu izdelujejo kar svojo – Cube Colo. Njihove akcije segajo tudi izven bristolskih meja in obsegajo zanimive projekte, kot na primer predvajanje filmov za preživele v potresu na Haitiju. Trenutno pa iščejo nekoga, ki zna izdelati vhodna vrata. Če ste tudi po vseh teh treh opcijah še vedno zainteresirani za ogled hollywoodske mainstream produkcije z dobro dozo popokane koruze, na vseh koncih in krajih lahko najdete obilico multipleksov.

Če pa ste slučajno bolj na kreativni strani in razmišljate recimo o tem, da bi posneli peti del Piratov s Karibov, se vam skorajda sam od sebe ponuja naslov Na sledi tihotapcem iz Bristola. Znameniti The Llandoger Trow Pub, kamor že od leta 1664 dalje – dandanes pa še posebej ob petkih in sobotah – radi zahajajo ljudje s črnimi obliži čez očesa in govorečimi papigami na ramah, zagotovo pozna kako zanimivo zgodbo iz piratske zgodovine. Pod pubom se je včasih nahajala tudi serija rovov, ki so tihotapce pred očmi oblasti vodili do reke Avon. Nedaleč od puba lahko najdete tudi kip pirata Johna Cabota, ki naj bi leta 1497 odkril Severno Ameriko. In kdor pravi, da je Ameriko odkril Krištof Kolumb, je zagotovo mrtvo pijan in ne zna več šteti. 1497 je po abecedi zagotovo pred 1492. Vse skupaj pa ima še dodaten plus. Za film vam ni treba iskati niti igralcev niti kostumografov. Vsak petek in soboto zvečer namreč lahko v centru mesta najdete par ducatov popolnoma opremljenih – se pravi s klobuki, papigami, črnimi obliži, meči, pištolami in vsem kar še spada zraven – in popolnoma pijanih gusarjev in gusark.

Pub za pirate in John Cabot

Nisem čisto prepričana, ali gre zgolj za letošnjo modno muho ali pa za to, da imajo prebivalci Bristola nadvse močno gusarsko identiteto – v obeh primerih ste v plusu vsekakor vi.

Tarkovsky Über Alles

2011-05-24T17:25:00.000+02:00

Stalker

Duhovnik (aka Priest)

Morda se pri Ekran ne motijo? Morda je v vsakem filmu tudi košček Tarkovskega? Kdo ve. Dejstvo ostaja, da sta si tale dva sumljivo podobna ;)

Ali pač?

Skrivnost nič več!

2011-05-19T19:42:00.000+02:00

Za vse tiste, ki niste razrešili velike uganke:

Kinopolis odhaja na Kino Otok!

Torej, če malce artikuliramo - skrajno prijazni organizatorji izolskega festivala so za vse člane kluba Kinopolis, ki bi kanili kreniti proti slovenski obali v upanju na dobršno mero kvalitetne in manj znane mednarodne filmske bere, pripravili Vikend paket aranžma, ki vključuje:

*   ogled vseh filmskih projekcij od petka, 10. junija do nedelje, 12. junija ;

*   brezplačno izkušnjo kampiranja v znamenitem (Š)kampu;

*   edinstveno priložnost, da izkusite festivalsko vzdušje in se okopate vsaj v soncu, če vam bo morje prehladno.

Vse to, le za pičlih 15 evrov!

Za dodatne informacije pišite na bojana.bregar@kinoteka.si!

Takole Kino Otok dela za vas :) Če pa bi tudi vi radi kaj naredili za Kino Otok, imate čas, voljo in kos kartona za štopanje proti Obali, potem si preberite naslednji razglas:

Otoški poziv prostovoljcem

Mednarodni filmski festival Kino Otok je že skorajda tu! Obzornice se bo letos dotaknil 8., za njo pa se za eno leto spet skril 12. junija. Da bi čas na obzorju čim bolje preživeli, pa potrebujemo tudi tebe! Ker je čas zasidranja že skorajda tu, imaš še zadnjo možnost, da se tudi ti odzoveš klicu in pridružiš skoraj stočlanski posadki prostovoljcev iz Slovenije in tujine. V kolikor te tovrstno prostovoljno delo na festivalu zanima, se nam lahko javiš na info@isolacinema.org. Pomembno je, da svojo prijavo vzameš resno – potrebujemo le brez zadržkov predane delavce, ki si lahko vzamejo čas v celotnem terminu festivala (tudi par dni prej in kakšen dan pozneje), podnevi in ponoči. Za prenočišče in prehrano festivalske ekipe v Izoli bo poskrbljeno.

There you go.
(No pun intended ;) ).

Čao!

Kako nas je obnorel Karpo Godina

2011-05-17T19:08:00.001+02:00

Takole pod vplivom duha skupne rajnke Jugoslavije smo - že od pretekle razstave v Moderni galeriji - (naj)mlajši člani kinotečnega kolektiva postali bolj pozorni na nam manj poznano, skorajda skrito kinematografsko zapuščino ustvarjalcev, ki so bili del neke avantgarde že v časih, ko so naše starše šele sumili, jih da nosi napačen tok, ker "slušajo ploče i svirajo rok".

Vir : klik

Kakorkoli že so ustvarjali, so se takrat zvečine imenovali amaterji. So pa nato nekateri "odrasli" in postali profesionalci. Eden od takšnih bivših amaterjev je tudi danes vsem dobro znani režiser Karpo Godina, ki mu bo Dušan Makavejev v naslednjih dneh odstopil mesto pod kinotečnimi žarometi.

Vir: klik

Kot rečeno, vsak spodoben filmofil, ki kaj da nase, pozna Splav meduze (1980) pa seveda Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), pa ... mogoče še Umetni raj (1990)?

In pri tem se najbrž počasi že konča. Vsaj zame, ki se navkljub posipanju s pepelom in vzdihovanju, da "res moram večkrat pogledat kakšen slovenski film ..." le redko spravim v sedež našega domačega kina na kakšen ponedeljek, ko se običajno nameni prostor večerom SFA. Razen če se vrti Rabljeva freska (1995). Ali Patriot (1998). Ali Morana (1994)!

(Devetdeseta so v resnici prvo zlato obdobje slovenskega filma ... :) ).

A danes me je popolnoma nepričakovano razveselil in razsvetlil eden od Karpovih zgodnjih kratkih filmov, ki smo si ga - v duhu samoizobraževanja in izpopolnjevanja filmskega znanja, jasno - z užitkom ogledali (in z muzajočimi nasmehi ter komentarji pospremili ) v pisarni, via youtube.

Noro. Kul.

Kratki igrano-dokumentarni film Zdravi ljudje za razvedrilo (1971) prikazuje, če preplonkam iz Kinotečnika, "Vojvodinjo, komično v svoji večnacionalni strukturi ... (Film) lahko "beremo" kot minimalistično in ironično razglednico Jugoslavije, ki globoko metaforično obravnava čas skozi rituale in ljudi."
Da ne omenjamo odbitega, nalezljivega "hipi-folkiš" komada, ki spremlja mimobežne pokrajine in podobe iz nekih drugih krajev, iz nekega drugega časa.

Jutri se nameravam zmigati v kino, izpitom navkljub, za pravi ogled na pravem, velikem platnu.

In prisežem na Titovi podobici, ki vztraja na steni našega lokalnega bifeja, da tega ne pravim zgolj iz propagandnih namenov! :)

***
Pssst, filmobralci!

Še vedno velja, da se dobimo ta četrtek, same place, same time ...

Do takrat pa še eno berilce: Bonnie&Clyde

Čau!

Otoček filma na obzorju!

2011-05-10T19:51:00.000+02:00

Hello!

Kot najbrž že veste, letošnjega Kino-Otoka ne boste čakali do skorajšnjih jesenskih dni, kajti že čez slab mesec dni bo pričel odvijati kolute svojega programa. Tako boste od 8. do 12. junija lahko že uživali v prvem poletnem pobegu na Obalo ...

Fishy fishy fish!

Seveda obstaja razlog za to, da vam budim skomine po slanih kino-užitkih ...
A za enkrat je ta razlog še skrivnost :)

Ok, ok, samo namig! Kinopoličani, če še niste z mislimi v poletnih mesecih, je zdaj dober trenutek, da premislite o nakupu sveže zaloge kreme za sončenje ...

*****

Filmski bralci! Obveščam vas, da je Tamara držala obljubo z zadnje seanse in da je ... khm, informacija zdaj na voljo. Če želite dostop do nje, mi prosim pošljite mail!

*****

Makavejev se še vedno dogaja v naši dvorani, in vsem obiskovalcem priporočamo pravočasen nakup kart!
Če pa se vam toži po drugačnih filmografskih teritorijih, naj vas spomnim, da nas to soboto, ob 19. uri, obišče Fellini! Jasno, ne v osebi, zato pa vsaj v duhu, oziroma prek svojega filmskega alter-ega, g. Marcela "Cool" Mastroiannia, ki bo sebe in smisel svojega umetniškega bivanja iskal v legendarnem Osem in pol (8 1/2, 1963).

Za danes, adieu.

Kako smo pokopavali Jugoslavijo s filmom (in Dušanom Makavejevim)

2011-05-05T18:27:00.001+02:00

Kinodvor, 4.maj, nekaj čez deveto zvečer ...

Priložnost, ki je kinodvorovsko kavarnico do roba napolnila z radovednimi gledalci :

Sveža knjižna izdaja v založbi Slovenske kinoteke, katere naslov se v celoti glasi

Razpad Jugoslavije na filmu: Estetika in ideologija v jugoslovanskem in postjugoslovanskem filmu

avtorja Pavla Levija.

Lahko pa si drznemo ugibati, da je večina obiskovalcev prišla tudi zato, da bi prisluhnila zgodbam tega prav posebnega moža:

Ladies and gents, Dušan Makavejev!

Poleg njega so nas v intelektualno razburljivo debato o črnem filmu, beli rajnki Jugoslaviji in sivem delavskem vsakdanu zapeljali Lana Zdravković, Nikolai Jeffs ter Nil Baskar, medtem ko je za generalno smer plovbe skrbel Denis Valič.

Makavejev se je (vsaj za to poprej nepoučeno blogerko) pričakovano izkazal za zelo duhovitega in živahnega govorca, vendar tudi precej zadržanega komentatorja, ko je beseda nanesla na temne plati življenja v socialističnem režimu. Je pa zato njegovo trmasto hudomušno vztrajanje pri pozabi "vsega slabega" (npr. razlogov, ki so privedli do prepovedi nekaterih njegovih filmskih del v bivši Jugoslaviji) vseskozi pod vprašaj postavljala Makavejeva nič manj duhovita soproga.

Razprava je tekla v smeri vprašanja emancipacije, tako politične kot seksualne, ki ju je po besedah Lane Zdravković potrebno misliti skupaj, kar je vodilo do pretresanja radikalnih idej ene bolj kontroverznih figur v zgodovini psihoanalize, Wilhelma Reicha, ki se seveda pojavi tudi v naslovu tiste najbolj znane Makavejeve filmske avanture, imenovane W.R.: Misteriji organizma. Nadaljevanje je bilo zaznamovano s črno barvo, s katero so novi val jugoslovanskega filma prebarvale takratne oblasti, prek tega je pogovor odneslo dalje, v devetdeseta in do vojne na Balkanu, od koder ni bilo več prav daleč do sedanjosti in njenih aktualnih vprašanj politike, zgodovine in filma.

Po vprašanjih iz občinstva ...

... se je pogovor uradno iztekel do konca.

Za nekatere se je tako pričel neformalni del večera, medtem ko s(m)o drugi mrzlim nočnim temperaturam pobegnili v zavetje svojih domov ...

Čau!

P.S. Omenjena knjiga vas že čaka na blagajni Slovenske kinoteke!

Makavejev v Kinodvoru & Filmska branja v Kinoteki

2011-05-04T20:07:00.000+02:00

Ekspresno sporočilo št. 1:

Še slabo uro časa imate, da se podvizate do Kinodvora, kjer vam bodo Razpad Jugoslavije na filmu - novo knjižno izdajo Slovenske kinoteke - ob debati osvetlili zbrani gostje na čelu z Dušanom Makavejevim.

Ekspresno sporočilo št. 2:

Jutri ob 20. uri se v članskem kotičku v kavarni Kinoteke zgodijo četrta filmska branja, ki bodo tokrat v znamenju zaključka zgodbe o Orsonu Wellesu ter posvečena izmenjavi mnenj - tudi o naslednjem bralnem podvigu.

Se vidimo!

Everything old is new again ...

2011-04-19T19:53:00.000+02:00

Takole z zamudo smo zaključili z iskanjem pomladnih podob za Kinotečni blog - hvala vsem, ki ste poslali svoje predloge!
Ker je prispelo več poletnih kot pa pomladnih fotografij, sem se odločila shraniti najboljše in jih porabiti za poletne mesece, medtem ko je Marilyn v cvet(j)u ganila srce oblikovalke in zdaj stoji na piedestalu ter se sonči v mehkih žarkih prvih pogledov.
Posledično se je tudi sam blog odel v malce bolj žive odtenke, Hitchcocka pa smo skupaj s kroglicami proti moljem in šopki sivke pospravili v omaro. Naj počiva v miru.

Če pa mislite, da lahko prekosite podobo slovite plavolase cvetlice na vrhu strani ... Moj naslov je še vedno odprt :)

*********

Bliža se že veseli dan, ko vzcveti (prisežem, zadnja pomladna metafora!) novi, majski Kinotečnik!

Če ste se že sprehodili po Miklošičevi, vam verjetno ni ostalo skrito, da bodo Kinoteko v mesecu maju preplavile podobe norosti, obscenih radosti človeškega telo-uma, subverzij in obsesij in skratka vsega dobrega, kar se je še skuhalo v loncu Makavejevega Dušana.

Začelo se bo, jasno in glasno, z mojstrovino ...

... in nadaljevalo v udarnem slogu!

Poklonili se bomo zvezdam, ki so se utrnile z neba;

Pogledali v nakupovalno košaro;

Gratinirali s Karpom Godino;

Se izgubili v Parizu ..., eee, Teksasu;

In zasledovali izgubljene sanje večnih metafizikov ...

Če nam bo ostalo še kaj časa, se bomo tudi sami podali na pot.
Kam, ostaja zaenkrat še skrivnost.

Pa en lep pozdrav!

Filmska branja #3

2011-04-13T20:05:00.000+02:00

Hello!

Zgolj hitro obvestilce - jutri ob 20. uri na običajnem mestu zločina se imajo zgoditi tretja Filmska branja, tokrat z zanimivimi ekskurzi v tekstu sorodne tematike, ki jih bodo (upam) pripravili bralci ...

Prisrčno in nadvse vabljeni!

Sonce in pomaranče in Loach junior

2011-04-12T16:41:00.001+02:00

Good day sunshine!

Danes bomo spet blazno internacionalni, in to znova povsem na tuj račun. Namreč, medtem ko se nekateri nastavljamo sončku na domačem balkonu in se družimo le z zaprašenimi buklami ...

... nekateri drugi na Otoku zajemajo polna pljuča svetovljanskega duha ...

Courtesy of Ana's FB page ;)

Da, uganili ste, znova se je oglasila Ana, ki tokrat prinaša novice o Loachu.

Kaj, a spet, boste rekli?

Da in ne, bomo odvrnili. Kajti Ana tokrat piše o novem filmu, prvencu pravzaprav, sina Kena Loacha - Jima Loacha. Da, to jabolko ni padlo daleč od očetovega režijskega stolčka in sodeč po tem, kar ima o filmu in njegovi vsebini povedati Ana, to vsekakor lahko razglasimo za razveseljivo novico.

Torej, enough nonsense! Uživajte v prispevki in vsekakor sporočite Ani, kako vam je bil všeč!

********

LOACH. DRUGIČ.

(Bristol, 10. april 2011)

Res je. Spet bo govora o Loachu. V tem trenutku gre očitno za priimek, ki ga je v filmskem svetu skorajda nemogoče zaobiti. Medtem ko Ken Loach nekje v zelenini škotskega višavja snema svoj novi projekt, se v kinodvoranah na Otoku vrti filmski prvenec njegovega sina, Jima Loacha, z naslovom Sonce in pomaranče (Oranges and Sunshine, Jim Loach, 2010).

Jim Loach

Gre za zanimiv ekskurz v relativno nepoznano, neraziskano ter ne tako zelo davno zgodovino otroških migracij. Zgodba o več kot sto tisoč otrocih, ki so bili iz Britanije razseljeni na najrazličnejše konce sveta, pa bi še naprej tiho ždela v državnih arhivih, če se po naključju vanjo ne bi spotaknila Margaret Humphreys. Socialna delavka iz Nottinghama je leta 1986 odkrila, da je britanska vlada v sumljivih okoliščinah in s pomočjo dobrodelnih, predvsem cerkvenih organizacij od druge polovice 19. stoletja pa vse tja do 70. let 20. stoletja iz Britanije v države t. i. Commonwealtha množično pošiljala osirotele in revne otroke. Film se podrobneje osredotoča predvsem na primer Avstralije, saj je bil le ta zaradi angažmaja Humphreyseve in njene knjige Prazne zibelke (Empty Cradels, Margaret Humphreys, 1994) najbolj izpostavljen.

Razlogov za množične migracije otrok je bilo več. Nekateri izmed njih so bili celo legitimni. Problem, na katerega je prva opozorila Margaret, pa je izpostavil dejstvo, da je bilo veliko otrok v deželo tam spodaj poslano pod pretvezo. Vlada in »dobrodelne« organizacije so sistematično lagale tako njim, kot njihovim staršem. Otrokom je bilo pogosto rečeno, da so njihovi starši mrtvi. Obljubljali so jim tudi številne pustolovščine in boljše življenje. Staršem pa je bilo rečeno, da so njihove otroke posvojile dobre družine doma, na Otoku. V veliko primerih je šlo za otroke, ki so bili nasilno ločeni od »neustreznih« mater, se pravi samskih žensk, ki so zanosile izven zakona. Načrtno so ločevali tudi brate in sestre, ki so v Avstralijo prišli skupaj ter otrokom spreminjali njihova imena, s tem pa tudi njihovo pravo identiteto.

»Pozabljeni Avstralci«, kot jih večkrat imenujejo, so tako na nikogaršnji zemlji postali nikogaršnji problem. Veliko število otrok se je v novih državah znašlo na trgu poceni delovne sile. Delati so morali v nečloveških razmerah in bili večkrat deležni tudi hudega fizičnega in psihičnega nasilja. Sistematično nasilje nad otroci je bilo še posebej pogosto v rimokatoliških ustanovah v zahodni Avstraliji, kjer so bili otroci zelo pogosto tudi spolno zlorabljeni.

Rdeča nit filma sicer sledi dolgoletnem boju Margaret Humphreys, katere cilj je bil, po odkritju tragične zgodbe, združiti družine, ki so bile nasilno ločene. Hkrati je s številnimi nastopi v medijih tudi v javnosti želela vzbuditi zanimanje za tematiko, s katero se je ukvarjala, ter pripraviti britansko in avstralsko vlado, da za storjeno prevzameta svoj del odgovornosti. To se je pred kratkim, med snemanjem filma tudi zgodilo. Avstralska vlada se je za zlorabe in laži opravičila novembra 2009, Britanska vlada, pa nekaj mesecev kasneje, februarja 2010. Še vedno pa prek organizacije »Child Migrants Trust« intenzivno poteka proces iskanja članov družin, ki so bile nasilno ločene.


Emily Watson alias Margaret Humpreys

Z vlogo Margaret Humphreys, empatične in izjemno močne osebnosti se je izvrstno poistovetila Emily Watson. Večina izmed nas se britanske igralke zagotovo še vedno najbolj spomni iz njene izjemne debitantske vloge v Trierjevem filmu Lom valov (Breaking the Waves, Lars von Trier, 1996). Jim Loach tudi prizna, da je bila Emily Watson na prvem mestu njegove »sanjske« igralske zasedbe, ki jo je nekoč, že davno tega zapisal v svoj dnevnik.

Kot zanimivost lahko povemo tudi, da sta kar dva glavna igralca iz filma Sonce in pomaranče del svojega življenja preživela v Bristolu. Emily Watson je na University of Bristol študirala angleški jezik in literaturo. Del svojega življenja pa je tu preživel tudi Hugo Weaving, ki je v mestu obiskoval Queen Elisabeth Hospital School, ki je bila med drugim znana po tem, da so morali njeni učenci nositi črne hlače do kolen skupaj z rumenimi dokolenkami. Mislim, da zaradi tega dejstva lahko tudi malce bolje razumemo lik agenta Smitha iz trilogije Matrica ;) (The Matrix, Andy&Lana Wachowski, 1999).

Emily in Hugo Weaving

Vzporedno z zgodbo o Margaret Humphreys film bolj podrobno predstavi tudi izkušnjo dveh otroških migrantov in vzpostavi pogled z druge – njune strani. Prek Lena, na videz distanciranega in oholega poslovneža, ki ga izvrstno upodobi David Wenham ter čustveno strtega Jacka, v katerega se je poglobil Hugo Weaving scenaristka in režiser uspeta precej jasno opredeliti bistvene probleme tovrstnih vladnih (bodimo prijazni in uporabimo besedo) zmot. Hkrati pa z izborom dveh zelo različnih likov nakažeta tudi na številne nianse, ki jih je dotična travmatična izkušnja pustila na življenju ljudi.


Emily in David Wenham

V filmu tu pa tam najdemo kak negotov trenutek ali izjavo, ki ne zveni najbolj prepričljivo, vendar kljub temu lahko brez težav rečemo, da je Jimu Loachu v njegovem prvencu uspelo izjemno lepo uravnotežiti zgodovinsko ozadje z impresivno osebno zgodbo. Glede na aktualnost in občutljivost obravnavane tematike filmu uspe vzpostavi tudi pravo mero distance in se pametno izogniti bolj neposrednim političnim implikacijam. Jim Loach je nekoč prisegel, da ne bo sledil očetovim stopinjam.

Na našo srečo na to izjavo lahko pripomnimo zgolj to, da komaj čakamo naslednji projekt, ki bo izpod njegovih rok priromal na filmska platna.


Oče in sin Loach

**********

Mimogrede - še dva dni do zaključka natečaja za svežo pomladno fotko za Kinotečni blog ...

Vabljeni k sodelovanju :)

Čau!

Nagradna igra a.k.a. Zamenjajmo fotko na Kinotečnem blogu

2011-04-06T19:44:00.000+02:00

Hello!

Torej, glede na to, da niti ob internetnih aktivnostih ne moremo več ignorirati dejstva, da je na delu pomlad
(in da ptički veselo žvrgolijo po drevesnih vejah v mestu še/že ob treh zjutraj ...)
bi se spodobilo, da se tudi dobri stari Hitch odpelje naprej s svojo sneženo vprego in prepusti prostor nečemu zelenemu, cvetočemu, sveže dišečemu ...

Zato vas vabim, da se pridružite lovu na novo, spomladansko obarvano fotko za "glavo" Kinotečnega bloga!

Vsebina fotke naj harmonično ali povsem kaotično združuje pomladni letni čas z nečim iz filmskega sveta.
Naj bo to prizor iz filma, skrivni posnetki izza kamer, filmski posterji, promo posnetki ...
"The stranger, the better" :)

vir: http://tsutpen.blogspot.com/

Predloge pošljite na email naslov kinopolis.bojana@gmail.com ter prosim pripišite vir.
(Res je, do sedaj sem vedno "pozabljala" navajati strani, s katerih prihaja slikovni material za prospevke, vednar bo v prihodnje tudi ta dolg poravnan, častna kinotečniška!)

Iskanje se zaključi čez dober teden, nagrada pa ... vsekakor bo! :)

Se vidimo na kakšnem Chaplinu,
Bojana

Cha Cha Cha Chaplin!

2011-03-29T18:36:00.000+02:00

"Charlie Chaplin je potreboval filme. In kot se je izkazalo, so tudi filmi potrebovali njega."
(Richard Schickel)

The Tramp is in the house!

Danes ob deveti večerni uri se uradno pričenja velika retrospektiva, ki bo zaobjela celotni opus ikone, ki je Charlie Chaplin. Dobrodošlico vam bo zaželel Gospod Verdoux, verjetno najkontroverznejši izmed Chaplinovih celovečercev, ki je milje oddaljen od nagajivega, po malem anarhističnega, a v končni fazi neškodljivega Charlieja iz Keystonovih kratkometražnikov.
A časa bo dovolj in priložnosti tudi, da se seznanite tako s prvim kot drugim Charlijem. Vsekakor si več o njem preberite v sveže natisnjenem katalogu, ki ga najdete na blagajni in ga za dva okrogla evra lahko vzamete s seboj domov. Če pa verjamete v bolj svobodna razmerja, si ga lahko prelistate v kavarniškem bralnem kotičku, no strings attached.

Pozor, pozor - tisti, ki se boste v času retrospektive prišli včlaniti v Kinopolis, katalog dobite v dar!

Ergo ...

:)

***********

Filmske bralke in bralci!

Upam, da se uspešno prebijate skozi prvo porcijo teksta, sicer pa imate še nekaj dni časa, preden se ponovno zberemo. Usodni dan bo, kot se morda spomnite, ta četrtek, ob 20:00, lokacija kavarna Kinoteke.

In še vedno nas zanimata tale

in tale

Se vidimo!

Goodbye, Elizabeth The Great

2011-03-23T17:27:00.000+01:00

V 79. letu se je poslovila spet še ena od velikih div filmskih platen. Pravzaprav največja diva sploh, ena tistih, za katere bi lahko rekli, da "takih pa ne delajo več ...".

Elizabeth Taylor, katere razgibano življenje se nikoli ni zdelo daleč od filmskega, in po pravici bi ji še najbolj pristajala prav vloga, ki jo je pred davnimi leti sama tako veličastno zaobjela z vsem svojim igralskim erosom - vloga Kleopatre v istoimenski epski drami, ki se je danes nihče ne spominja zaradi finančnega neuspeha, temveč prav zaradi ELizabete v vlogi kraljice Egipta, večje od življenja.

Čisto na začetku je bila Liz najprej Gloria, z zgolj 10 leti v filmu There's One Born Every Minute (Harold Yung, 1942) ...

... slabih deset let kasneje peklensko zapeljiva Angela v zloveščem A Place in the Sun (George Stevens, 1951) ...

... nato Cat v Mački na vroči pločevinasti strehi (Richard Brooks, 1958).

Nepozabna je bila v klavstrofobično-psihotični filmski verziji Albeejeve drame Kdo se boji Virginije Woolf ? (Mike Nichols, 1966), ki seveda ne bi bil tako zelo unheimlich, če ne bi njenega moža v filmu odigral njen resnični mož številka 5 in 6, Richard Burton.

(Več o njeni karieri in življenju lahko najdete med drugim na NYT.)

Goodbye ...

2011-03-22T18:13:00.000+01:00

Evo, začela se je pomlad. Tudi uradno. In lahko rečem, da ne gre zgolj za spremembo na koledarju. Vsepovsod je videti brstenje in čutiti mrgolenje in ptice v zraku se lovijo med žarki prvega toplega sonca ...

Ampak mi pomladi ne vidimo le zunaj na ulici, v gozdu in gaju, to pa zato, ker imamo pomlad tudi v filmski dvorani :) Skozi debele zidove sonce greti sicer ne more, a nič zato, saj pravo sonce v Kinoteki sije skozi luč žarnice v projektorju. In če že govorim o novem življenju, ki se prebuja vsepovsod, potem ne smem izpustiti dveh dogodkov, ki bosta oz. sta že še dodatno osvežila kinotečni program.

Prvi od dogodkov se je zgodil že včeraj, in sicer je AGRFT-jevska mlada generacija skoraj-že-režiserjev na obisk pripeljala svoja zadnja dela, med njimi dva kratka dokumentarna (Klemen Klemen, rež. Tosja Flaker Berce in Generacija Južne Afrike, rež. Maja Prelog) ter trije kratki igrani filmi (Za zaprtimi očmi, rež. Milan Urbajs, Klinci, rež. Jaka Šuligoj in Veter v meni, rež. Boris Bezić).


Klemen Klemen

Za zaprtimi očmi

Veter v meni

Na to drugo zadevo pa boste morali počakati še slab teden, če je slučajno niste že kje ujeli - Turneje kratkih neodvisnih filmov, namreč.
Njen veliki finale - vsaj v tej trenutni sestavi - se ima zgoditi naslednji ponedeljek, 28. marca, ob deseti večerni uri, v Kinoteke dvorani, seveda. Šest kratkih filmov, ki se jih bo ob priložnosti gledalo, ima za seboj že pošteno število predvajanj po naši ljubi deželi. Bili so, med drugim, v Mariboru, Medvodah, Cerknu, Kočevju, Litiji ... in še kje.
Tule si lahko preberete, katere izdelke "indie" slovenske filmsko (z)mešane scene si boste imeli užitek in čast ogledati, če pa ste slučajno še vedno skeptični ali ste le bolj vizualni tip človeka, je tule še prispevek, ki naj potrka na vašo filmoljubno za(vest).

Seveda ni potrebno posebej omeniti, da vam združena ponedeljkova dogodka ponujata svojevrsten, skorajda paralelen vpogled v razvoj mladega slovenskega filma, tako akademsko "požegnanih" avtorjev kot one druge, "neinstitucionalne" skupine. Če vas zanima, kako bo morda izgledala prihodnost slovenskega filma, zdaj veste kam naj vas naslednji ponedeljek odnese.

**********

Še dve povabili.

Prvo je povabilo k branju in ogledovanju prispevka o delavnici, ki so je bili deležni dijaki tretjega letnika novomeške gimnazije, v okviru katere so se oglasili tudi v Kinoteki.
Takole pravi opis:
"Delavnica Življenje kot v filmu je bila izvedena v okviru projektnega tedna na Gimnaziji Novo mesto. Glavni namen je bil predstaviti dijakom zgodovino filma ter jo popestriti s filmi, ki jih v zgodovini filma zaradi takšnih ali drugačnih razlogov imenujemo za 'klasike'."
Poučno branje (posebno za profesorje!) vas čaka na blogu Neže Vilhelm, ki je svoje krdelo dijakov strokovno usmerjala po zgodovini filma ter po nevarnih ljubljanskih ulicah, ki vodijo do cenjenih filmskih lokacij : http://nezekbezek.blogspot.com/2011/03/zivljenje-kot-v-filmu.html?spref=fb

Drugo vabilo pa namenjam vsem med vami, ki želite skozi poglabljanje v teorijo bolje spoznati stanje in (z)možnosti dokumentarnega filma. Dr. Andrej Šprah, med drugim tudi sodelavec Kinoteke, bo v okviru Odprte humanistike predaval o sodobnem dokumentarcu kot prizorišču odpora.
Več si lahko preberete na tej povezavi, lahko pa se poglobite tudi v doktorsko delo omenjenega avtorja, ki so ga pod naslovom Prizorišče odpora: Sodobni dokumentarni film in zagate postdokumentarne kulture v knjižni obliki nedavno založili pri društvu za širjenje filmske kulture KINO!.

Ostanite v filmu ( ker cvetja še ni v obilici) !

Sobotno presenečenje

2011-03-15T15:26:00.000+01:00

Če ste začudeni strmeli v prazen prostor, ki se odpira v kinotečnem sporedu za prihajajočo soboto, naj vas potolažimo. Tudi v soboto popoldan bo Kinoteka odprta, in njeno platno ne bo prazno.

In kaj bo na njem, se morda vprašate?

Takole piše v emailu, ki ste ga dobili Kinopoličani:

V soboto (19.3.) nenapovedano in nepričakovano začenjamo z ogrevanjem za veliko marčevsko in aprilsko retrospektivo Charlesa Chaplina. Ob 20. uri bomo predvajali triurno dokumentarno mojstrovino Neznani Chaplin (Unknown Chaplin, 1983) v režiji zagotovo najznamenitejšega zgodovinarja nemega filma in Chaplinovega poznavalca Kevina Brownlowa.

"Vse o Chaplinu v treh urah" boste Kinopoličani lahko izvedeli, ne da bi vam bilo potrebno plačati za ogled. Le na blagajni zavihtite iz žepa svojo člansko kartico (ki ima po vsej verjetnosti na sebi motiv iz Andreja Rubljeva ;)) in blagajničarka Marta vam bo izročila zlato vstopnico, ki vas popelje v čarobni svet Charlieja iz tovarne sanj ...

Se razume, da ste vabljeni tudi tisti, ki bivate izven meja Kinopolisa. We don't judge :)

Že od ponedeljka pa se v Kinoteki odvija tudi filmska porcija Tedna možganov, v sklopu katerega so vse filmske predstave - do vključno petka, 18. marca - prav tako brezplačne.

Več informacij na spletni strani Kinoteke ter v Kinotečniku.

Plus, motivacijski priboljšek za vse, ki se še niste čisto odločili, da po četrtkovi projekciji Državljana Kanea pridete še na uvodno srečanje Filmskih bralcev.

Čao!

"Loached"

2011-03-14T13:34:00.000+01:00

En lep ponedeljek!

Iz sončnega Bristola se nam je (ponovno) javila Ana, ki se doli na Otoku opaja z zgodovino, zelenjem in vsem kulturnim kapitalom, kar ga je na razpolago :)
Za Kinotečni blog tokrat poroča o predpremieri filma Route Irish (2010) staroste britanskega filmskega realizma Kena Loacha. Uživajte.

VEČER S KENOM LOACHEM

(Bristol, 11. marec 2011)

Medijski center Watershed, ki je hkrati tudi najbolj cool bar v Bristolu, se nahaja tik zraven pristanišča v strogem centru mesta. Prostora s tako prijetno »buzz & fuzz« energijo in prijaznimi ljudmi zares ni težko vzljubiti. Program Watersheda sestavljajo nekakšna créme de la créme selekcija mainstream filma, s posebnim poudarkom na britanski produkciji, sodobni evropski in svetovni film, dokumentarci, retrospektive in program za otroke. Plus okrogle mize, filmske debate, pogovori z režiserji in ustvarjalci, delavnice, festivali, nedeljski kino-zajtrki, kvizi, posebne projekcije in še kaj. Recimo to, da Ken Loach živi le dobre pol ure stran.

Watershed

Petkova predpremierna projekcija filma Route Irish (Ken Loach, 2010) je bila seveda razprodana. In tudi švedsko pohištvo na odru ni bilo le del razstave. Po projekciji sta na temno modre udobne fotelje sedla režiser Ken Loach ter glavni igralec Mark Womack. Oba »ready and set«, da nam navržeta kako zanimivo informacijo o filmu in njegovem nastajanju.

Route Irish, ki mestoma precej spominja na Loachevo zgodnejše delo Hidden Agenda (Ken Loach, 1990) je temačen politični triler, ki temelji na resnični zgodbi o dveh prijateljih iz Liverpoola. Fergus in Frankie se v Iraku znajdeta kot t.i. »plačanca« pri zasebni varnostni službi. Kot vojaka, ki komercialno opravljata vojaške naloge. Kot vojaka, ki jih uradne statistike žrtev vojne večinoma ne beležijo. Zato so zelo pripravna rešitev za profitabilne zasebne multinacionalke, ki večkrat prave razloge za njihovo smrt raje kar zamolčijo. Business as usual. Film nam tako o vseh absurdih Iraške vojne spregovori skozi intimno zgodbo dveh prijateljev, ki sta se v boju za preživetje in zaslužek znašla v trebuhu vojnih grozot. Na ta način jasno izpostavi ne samo politično, pač pa predvsem tudi moralno izprijenosti tovrstnega vojnega biznisa.

Ken Loach vsekakor ostaja zvest svojemu naturalističnemu stilu in prikazovanju resničnih ljudi in njihovega vsakdanjega življenja. Še vedno neutrudno in angažirano prevprašuje, argumentira in prikazuje neprijetne resnice, ki bi jih marsikdo za vselej rad pometel pod preprogo. Kar nas pripelje tudi do vprašaja, zakaj film o iraški vojni šele sedaj? Kot pravi Loach, predvsem zato, ker o takih stvareh nikoli ne smemo nehati premišljevati. V Iraku je še vedno zelo veliko število vojakov, prav tako pa je Irak »tempirana bomba« v glavah tistih vojakov, ki so se vrnili domov. Nočna mora se nadaljuje.

Mark Womack alias Fergus pa je med drugim z nami delil izkušnjo o specifiki režiserjevega dela z igralci. Kljub temu, da Loach dela z zelo natančno spisanim scenarijem, igralci le-tega nikoli ne poznajo v celoti, tako da morajo biti pripravljeni na vsakokratna presenečenja. Womack je tako povedal, kako se je v procesu večmesečnih priprav na snemanje v vojaškem kampu spoprijateljil z Johnom Bishopom - Frankiejem, nato pa je prvi dan snemanja izvedel, da je njegov partner v bistvu mrtev, saj se sam film začne s Frankiejevim pogrebom. Tako je bil v trenutku uglašen v popolnoma primerno čustveno stanje. »So, that was my first experience of beeing »loached«, pravi Womack.

Mark Womack


Prizor iz filma

Scenarij za film je sicer spisal Paul Laverty, ime, ki je že dolgo časa stalnica v režiserjevi ekipi. Loach pa se je za Route Irish odločil tudi ponovno združiti moči z direktorjem fotografije Chrisom Mengesom, ki je sodeloval pri nekaterih njegovih najzgodnejših delih, na primer Kesu (Kes, Ken Loach, 1969). Malo za šalo, malo pa za res je režiser o dolgoletnem prijateljstvu z Mengesom, s katerim sodeluje že od leta 1966, pripomnil tudi, da je bilo ponovno delo z njim precej naporno, saj se zaradi starosti ne slišita več dobro, kar precej otežuje proces dela.

Po pogovoru je sledilo še podpisovanje scenarija oziroma knjige Route Irish (poleg scenarija je v njej objavljenih tudi nekaj zanimivih člankov v zvezi z iraško vojno ter celotno ozadje zgodbe o Fergusu in Frankieju) in pa seveda »a pint«, ki je bil dober izgovor za tiho strmenje v reko in premišljevanjem o tem, kar smo ravnokar videli.

»I guess we have been »loached« too.«

Trofeja

Ana Šturm

Mimogrede ...

2011-03-10T18:55:00.002+01:00

“Movie directing is a perfect refuge for the mediocre.”
(Orson Welles)

Čez točno en teden (17. marca ob 17. uri) bo na sporedu Slovenske kinoteke Državljan Kane. Po Državljanu bo v kavarnici Kinoteke ~~uvodni sestanek~~ kofetkanje, namenjeno vsem tistim, ki vas zanima, kako bodo izgledala Filmska branja (nekaj malega o tem je že bilo napisano tukajle). Vsi, ki pridete, boste dobili literaturo, ki tokrat obsega okrog 30 strani teksta v dokaj poljudni angleščini. Če ste nestrpni, si lahko esej preberete tule.

Prijave še vedno zbiramo na naslovu bojana.bregar@kinoteka.si,
in naj še enkrat poudarim, da boste prijavljeni "najboljši film vseh časov" (že cca. 60 let ...) videli zastonj (blink blink).

Orson v elementu

*********

Še par filmskih predlogov, videnih v sorodnih blogerskih loviščih :

Unman, Wittering and Zigo (1971)

David Hemmings je novopečeni profesor na javni šoli, kjer učenci res ne marajo svojih učiteljev.
Pravzaprav jih na smrt sovražijo ...

http://cinebeats.blogsome.com/2011/03/03/unman-wittering-and-zigo-1971/

Confessions of an Opium Eater (1962)

Kaj se zgodi, ko De Quinceyeva kultna klasika "literature na drogah" postane kultna klasika "low-budget" kralja Vincenta Pricea?
Odvisno. Nekateri menijo, da je rezultat zločinsko slab film. Drugi, kot na primer ugledni filmski kritik Jonathan Rosenbaum, ga uvrstijo na svoj seznam najboljših ameriških filmov vseh časov.

http://www.brightlightsfilm.com/71/71confessions_nortz.php

Uživajte!

The Wind of Change

2011-03-08T18:30:00.000+01:00

"Funny business, a woman's career - the things you drop on your way up the ladder so you can move faster. You forget you'll need them again when you get back to being a woman. That's one career all females have in common, whether we like it or not: being a woman. Sooner or later, we've got to work at it, no matter how many other careers we've had or wanted. And in the last analysis, nothing's any good unless you can look up just before dinner or turn around in bed, and there he is. Without that, you're not a woman. You're something with a French provincial office or a book full of clippings, but you're not a woman. Slow curtain, the end."
( All About Eve)

"Women! They let 'em vote, smoke and drive - even put 'em in pants! And what happens?
A Democrat for president!"
(Faster Pussycat ... Kill!Kill!)

"Feminine weaknesses and fainting spells are the direct result of our confining young girls to the house, bent over their needlework, and restrictive corsets."

"I find it poor logic to say that because women are good, women should vote. Men do not vote because they are good; they vote because they are male, and women should vote, not because we are angels and men are animals, but because we are human beings and citizens of this country." (Little Women)

Zgodovina filma je bogata z ženskimi liki, ki razbijajo nevidne (včasih pa tudi konkretno otipljive) zidove, z upornicami, pionirkami, razočaranimi gospodinjami in z velikimi ženskami iz resničnega življenja, z junakinjami, ki svoje moške jedo za malico, z divami, večjimi od življenja ... In njihove zgodbe največkrat pripovedujejo moški. Ženske režiserke pa so - še vedno - v manjšini. Vsaj v oni "veliki ligi" mainstream filma.
Kar je super. Tiste naše sestre, katerih ime zasije na filmskem platnu, so zato dragocen dokaz, da se stvari spreminjajo IN da še obstajajo odprte fronte, na katerih se bije in se mora biti naša bitka spolov. Še vedno je živ v nas plemeniti plamen ponosa, da smo v par stoletjih dosegle, kar je bilo nekoč za večino pripadnic "nežnejšega" spola nedoumljivo, prepovedano ali preprosto čisto nemogoče. Kot to, da še vedno ne zmoremo (praktično) lulati stoje. Tudi ta bitka nas še čaka ... :)

Danes je tudi v Kinoteki osmi marec. Programu kraljujeta režiserki, ki si skoraj ne bi mogli biti bolj različni.
Prva je lani zmagovita oskarjevka Kathryn Bigelow z vojno akcijo K-19: Črna vdova, druga pa Claire Denis, evropska avtorica in ljubljenka art kino obiskovalcev, z intimno dramo Vsiljivec.

Čez nekaj dni spored pa bo spored v znamenju drugačne emancipacije.

Četrtek je dan Jafarja Panahija, iranskega režiserja, ki je moral v zapor, ker je snemal filme. Recimo Ofsajd, ki ga boste lahko videli v četrtek.

Petek in sobota pa ponujata možnost, da si še pred ogledom Overjene kopije osvežite spomin na opus še enega iranskega režiserja, pravzaprav enega največjih režiserjev našega časa.
Veliki plan, Okus češnje, Deset in Veter nas bo odnesel s seboj - dva dneva, posvečena Abasu Kiarostamiju.

Lep ostanek uporniško-pustnega torka vam želim
in da bi ostali v podobnem duhu še vsaj do konca tedna!

Teden odprtih vrat Kinoteke

2011-03-04T18:48:00.000+01:00

ŠOU v Ljubljani študentom naslednji teden v okviru svojega Meseca kulture "časti" karte za obisk muzejev, kar vključuje tudi Kinoteko. Kar pomeni, da imate s študentsko izkaznico brezplačen vstop na vse kinotečne predstave od 7. do vključno 13. marca.

Lep vikend!

Dileme, dileme ...

2011-03-03T17:31:00.003+01:00

Včasih ... čeravno zelo redko ... se v tem našem malem mestecu pripeti, da en večer ponuja preveč dobrega naenkrat. Ob istem času.
Ko kloniranje ni zares vabljiva opcija, zamrznitev časa pa tudi ne spada v vrsto praks, ki bi presegle toge omejitve zgolj subjektivne realnosti ... ti preostane le še, da izbiraš.

1:
Kinoteka, 19:00
D-day, dan za dokumentarec, danes zvečer gosti dva dokumentarna filma Jasne Krajinovič, katere novi celovečerec - Damjanova soba - se je ravnokar udomačil v Kinodvoru.
Po koncu obeh filmov pa je na sporedu kramljanje z avtorico, ki brez dvoma ima kaj povedati. Nenazadnje sta bila med študijem v Belgiji njena mentorja slovita brata Dardenne (med drugim kriva za srce parajoči film Otrok (L'enfant, 2005), Damjanova soba pa je že tretji Jasnin film, ki je nastal v okviru njunega producentskega združenja.


Prizor iz filma Saja in Mira, izgubljene sanje?

Film'šteka: 20:00
Noro kul projekt, čeprav moram priznati, da na Film'štekinem večeru še nisem nikoli dejansko bila.
Ampak, resno, kakšne so šanse, da se izkaže nasprotno?

Plan 9 from outer space, Hause on Haunted Hill, Carnival of Souls, Santa Claus Conquers the Martians?

C'mon! Kje boste še imeli možnost, da si ogledate kultne B-jevske klasike v družbi sebi podobnih freakov?
Razen (najbrž) v Kinoteki :)
Toda, kot pravijo Midnight Oil v tisti slavni pesmi: "The time is now!" in danes se v dvoranici Kiberpipe na Kersnikovi ima zavrteti obetavni sci-fi horror The Brain That Wouldn't Die (Joseph Green, 1962), ki, vsaj po vsebini sodeč, presneto spominja na slavni (noro srhljivi) Les yeux sans visage (Oči brez obraza, Georges Franju) ...

P.S. Ogled na lastno odgovornost :)

Kino Šiška - Tresk #2: 17:00
Takole pravijo na strani Kina Šiške: "TRESK#2 je glasbeni, debatni, razstavni in prodajni dogodek v soorganizaciji Radia Študent in Centra urbane kulture Kino Šiška".

K sreči Tresk traja dva dni. Na žalost pa v petek ne nastopajo Čompe.

Toliko o možnostih. Trenutno me najbolj mikajo tile neumrljivi možgani. IMDB pravi, da je film vreden 3,6 zvezdice, kar je vedno dober znak :)

Upam, da vas bo zaneslo na katerega izmed dogodkov, in če vas bo - poročajte!
Da ne bo preveč tiho spodaj v komentarjih ;b

Čau!