Dolgoletno navdušenje nad Mumini
in njihovimi dogodivščinami se tu in tam (tokrat s pomočjo Animateke, ki bo ta
mesec serijo o teh ljubkih bitjih pripeljala v Slovensko kinoteko, gledali pa jih bomo lahko tudi v Kinodvoru) ponovno
razmahne v neprikrito ljubezen, ki jo spodaj podpisana avtorica besedila z
veseljem deli z ostalimi.
Mumini so troli oz. njihovi
potomci (s svojimi čednimi trebuščki in še bolj čednim obrazom spominjajo na
pravljične nilske konjičke, hodijo pa samo po zadnjih nogah tako kot mi), ki si jih je
skupaj z ostalimi nenavadnimi mumindolskimi prebivalci (naelektreni protejci,
Njuhec, Samuh, Pižmovec ipd.) izmislila finska pisateljica Tove Jansson
(1914-2001). Sprva so zaživeli v njenih knjigah ter stripih (ki so nastajali ob sodelovanju s Tovenim bratom Larsom), nato s pomočjo tretje dimenzije še v animirani
televizijski seriji. Danes jih najdete tudi v obliki plišastih igrač,
potiskih na oblačilih in drugih rekvizitih, njihovo kuharsko knjigo pa dobite
celo v galeriji Tate Modern v Londonu.
Ta prisrčna bitja iz Muminhiše (»živžavasto bivališče, kjer je vsakdo počel,
kar se mu je zahotelo in si skoraj nihče ni delal skrbi za naslednji dan«)[1] od
številnih ostalih pravljic ter zgodb ločineverjetna fantazija, ki pa ni idealizirana. Kot tudi ne značaji likov
ali njihove peripetije. Oboje bi težko opisali na kratko, zato se mumindolsko
serijo ali mumindolske knjige še toliko bolj splača ogledati oz. prebrati. Naj
navedemo le nekaj utrinkov: Mumini zimo prespijo in tako na toplem dočakajo
pomlad, komar jim ne pride do živega, saj imajo muminkožo, svojo zlatnino
hranijo v mlaki, ker se tam lepše sveti… Če si sposodimo opis Petre Slatinšek:
»Mumini cenijo majhne, večkrat najdene
predmete, ki bi lahko veljali za staro šaro. Veselje najdejo v majhnih stvareh
ter ustvarjalnosti. Zelo cenijo svobodo in ne ravnajo vedno v skladu s
pričakovanju družbe«.[2]
Na naslednjem srečanju (v
ponedeljek 20. februarja ob 18. uri v kavarniškem kotičku) se bomo pogovarjali o Muminih s širokim
izhodiščem (srčno priporočam katero od prevedenih knjig, ki so precej dostopne
po knjižnicah). V soboto (18. februarja) dopoldan vabimo v mumindolski svet, ki
bo na voljo v Kinoteki od 10. ure dalje (tako snovi za muminpogovor gotovo ne bo zmanjkalo). Za udeleženke in
udeležence srečanj v Kinoteki bo mumindogodivščina sponzorirana z naše strani.
Muminom predana Julija Somrak.
[1] Petra SLATINŠEK, Mumini!, Kinotečnik, XII/5-6, 2012, p.
11
V mesto se je skupaj z meglo in mrazom priplazilo študijsko obdobje. Vsi so pridni in tiho in ob skodelici kave ždijo v svojih sobah za kupi zapiskov, izpiskov in včasih celo knjig. Če se pozno v noč sprehodiš po naseljih z večjo gostoto študentske populacije, je občutek prav prijeten, saj se v temo skozi okna preliva zamolkla svetloba namiznih svetilk in računalniških zaslonov. No, vsaj tako bi bilo v popolnem (za koga že?) svetu.
V tistem drugem, malo manj (ali malo bolj?) popolnem svetu, pa so študenti in študentke, prav tako ob skodelici kave, porazgubljeni v številnih vzporednih svetovih svojih najljubših televizijskih serij. Kar je tudi okej, saj to niti najmanj ne moti idile nočnega sprehajalca.
Študiozni smo tudi v Kinopolisu, zato se bodo imela tokratna filmska srečanja namesto v ponedeljek zgoditi v torek, 7. februarja ob 18:00. Čvekali bomo o vaših in naših najljubših. Serijah namreč.
Twin Peaks = klasika med serijami. David Lynch + Angelo Badalamenti
Legendarna skodelica kave iz Twin Peaksa.
Pogovor bo tekel o tem, katere serije najraje gledate med študijskim
obdobjem (pa tudi sicer) in zakaj? Katere nove (in nove stare) serije ste pred kratkim odkrili in bi jih radi
delili z nami? Kateri so vaši najljubši liki v serijah? Imate raje
ameriške ali britanske serije? Kaj vam je všeč pri enih in kaj pri drugih? Kakšne spremembe zadnje čase opažate pri "produkciji serij"? Zakaj serije postajajo vse bolj podobne filmom in kdaj bomo serije lahko gledali tudi na velikem platnu?
Nova BBC-jeva uspešnica Sherlock Holmes 2.0
Benedict Cumberbatch - "new kid on the block"
In seveda še mnogo o teh zanimivih, včasih nepomembnih in nebistvenih, a v isti sapi za človeški obstoj nadvse esencialnih podatkih in dejstvih, ki jih nujno moramo vedeti in poznati zato, da o njih lahko na dolgo in široko klepetamo s prijatelji ob dolgih kavicah, na sprehodih, na avtobusu, vlaku, ipd.
Še pomnite Georga Clooneya v Urgenci (ER)?
Izgovor za tokratno tematiko smo torej
bolj ali manj uspešno naprtili študijskemu obdobju, hočeš-nočeš, pa smo
še vedno tudi pod rahlim vtisom minulega simpozija o sodobnih TV serijah
in serialnosti.
(Mimogrede, v Kinopolisu še vedno lahko kupite zbornik Proti koncu)
Cooper: Stop smoking so much. It’s a sign of
weakness. You know how Hitler got Neville Chamberlain to give him
everything at Munich? He held the conference at an old palace that
forbade smoking. And after an hour and a half of not smoking, Neville
Chamberlain would have given Hitler his mother as a dance partner. Sterling: All I can get from this story is that Hitler didn’t smoke. And I do. Mad Men season 1 episode 7 - “Seeing Red”
Mad Men
Prva dva dela serije Boardwalk Emipre je režiral Martin Scorsese
Steve Buscemi
Michael Pitt
Kelly Macdonald
Vabljeni torej na kratek oddih med študijem, na prijeten klepet in na skodelico kave. Preživite lep večer v družbi drugih ljubiteljev televizijskih serij in v toplem zavetju kinotečnega kotička na Miklošičevi. Pa ne pozabite pripeljati prijateljev in prijateljic. The more - the merrier!
»Pulp Fiction? Yeah, I saw it on the airoplane. It's cute. It's a
30-minute film about a group of friends who like cheeseburgers, dancing
and the Bible." (Community, Season 2, Episode 19 – Critical Film Studies)
Pogosto
med branjem intervjujev, knjig, člankov in konzumiranjem podobnih virov
informacij ter mnenj naletimo na misel ali izjavo, ki si jo trikrat podčrtamo
in širni svet seznanimo s svojim strinjanjem z njo. Ker bodo januarska branja oz.
razmišljanja namenjena slovenskemu filmu, si ne morem pomagati, da ne bi delila
naslednjega citata Nejca Gazvodev krepki in poševni pisavi: "Do Slovenije pa sem še posebej kritičen, ker je naš
nacionalni šport to, da se vsak, ki je videl Kekca, Srečo na vrvici in trikrat
Kajmaka in marmelado, pretvori v velekritika in mi soli pamet, da moram snemati
filme za gledalce, ne pa te socialne drame o samomorih in pijancih.".[1]
Naveličana izjav, da je slovenski film zanič (pri čemer ni popolnoma jasno, ali
je govora o zadnjih petih, desetih ali dvajsetih letih oz. se je kvaliteta
slovenskih filmov zaključila z Vesno
ali To so gadi) pozivam ali izzivam k
srečanju in izmenjavi mnenj.
Po
intenzivni debati (začela se bo v ponedeljek 23. januarja ob 18. uri) pa bomo v
slogu zaključili srečanje z ogledom slovenskega filma režiserja F. Čapa: Naš avto. Za udeležence in udeleženke
kinotečnega srečanja bo ogled predstave sponzoriran z naše strani.
O človeku, ki se je v Vojni zvezd bojeval pod masko zla in o tem, kdo skrbi za ohranjanje filmskega spomina.
Novo leto se za ljubitelje mečevanja na filmskem platnu ni začelo ravno spodbudno. Na novoletni dan je namreč umrl eden največjih mečevalcev na svetu, ki je bil hkrati tudi izjemen koreograf filmskih bitk.BobAnderson se je po tem, ko je na olimpijskih igrah leta 1952 ter na dveh svetovnih prvenstvih v letih 1950 in 1953 vihtel meč za Veliko Britanijo, pod kostumom Darth
Vaderja mečeval v številnih bitkah v znameniti sagi Vojna zvezd (Star Wars, George Lucas, 1977 - 2005).
Bob Anderson
Bob Anderson v Vojni zvezd
Darth Vader je bil sicer kompozicija treh ljudi. David Prowse mu je posodil telo, James Earl Jones glas, Bob Anderson pa mečevalske spretnosti.
Bob Anderson se je kot Darth Vader mečeval v dveh filmih sage Vojna Zvezd in sicer v filmu Imperij vrača udarec (The Empire Strikes Back, George Lucas, 1980)in v filmu Vrnitev jedija(Return of the Jedi, George Lucas, 1983).
Prizor iz filma Vojna zvezd
Originalna zasedba Vojne zvezd
Poleg tega je mečevalski mojster in koreograf v svoji, kar pet desetletij dolgi karieri, sodeloval pri kopici filmov, ter s številnim znanimi imeni iz sveta filmske umetnosti. Med drugim je sodeloval pri snemanju dveh bondiad (Iz Rusije z ljubeznijo (From Russia with Love, Terence Young, 1963) inUmri kdaj drugič (Die Another Day, Lee Tamahori, 2002)), pa pri fimuZorro (The Legend of Zorro, Martin Campbell, 2005) in trilogiji Gospodar prstanov (The Lord of the Rings, Peter Jackson, 2001 - 2003). Za filmsko mečevanje je usposobil tudi lepo število igralcev, med njimi Errola Flynna, Seana Conneryja, Antonia Banderasa in Johnnyja Deppa. Še lani pa je
sodeloval tudi pri snemanju filma Hobit (The Hobbit: An Unexpected Journey, Peter Jackson, 2012).
Kar pa nas pripelje do malo bolj obetavnega začetka leta 2012. Pred kratkim je bila namreč končno napovedana premiera prvega dela Hobita, kar pomeni, da leta 2012 zagotovo še ne bo konec sveta, saj se nam 2013 obeta vsaj še drugi del epske predzgodbe Gospodarja prstanov oziroma "Hobit 2" (The Hobbit: There and Back Again, Peter Jackson, 2013)
Doooh :)
RIP
JANUARSKA FILMSKA SREČANJA
(Slovenska kinoteka in Slovenski filmski arhiv)
Tudi v novem letu bomo nadaljevali s serijo filmskih srečanj ter filmskih branj. V prvem mesecu novega leta, se bodo srečanja izjemoma zgodila drugi ponedeljek v mesecu, se pravi 9. januarja.
Na njih se bomo ukvarjali z dvema institucijama, ki v Sloveniji skrbita za zbiranje, hranjenje in predstavljanje filmskega gradiva, oziroma drugače rečeno, ukvarjali se bomo s poslanstvom Slovenske kinoteke in Slovenskega filmskega arhiva (SFA).
Kekec (1951)
Filmske kopije
Spregovorili bomo o tem, kaj in kako dela eden ter kaj in kako drugi. Kako deluje Slovenska kinoteka in s čim vse se ukvarja. Čemu oziroma komu je pravzaprav namenjena kinotečna dejavnost oziroma, kaj je njen poglavitni namen. V čem je njeno najvažnejše poslanstvo? Za kaj je zadolžen programski oddelek, za kaj arhivski, pa muzejski in raziskovalno-založniški,...? Kaj so cilji in naloge Slovenskega filmskega arhiva? V čem sta si instituciji podobni,
v čem se razlikjeta. Na kakšen način sodelujeta?
Na kratko bomo spregovorili tudi o aktualni tematiki digitalizacije filmov. O prednostih in slabostih le te, oziroma o prihodnosti in pomenu prikazovanja, hranjenja in restavriranja filma v digitalni dobi. Ali, kot je v aktualnem Kinotečniku lepo zapisal Tone Frelih:
"Ohranjeni filmski dokumenti niso samo bolj ali manj pozabljena "shramba" starih trakov, ampak so neizčrpna zakladnica ustvarjalnega, kulturnega, družbenega in zgodovinskega duha minulih časov. Brez te zakladnice bi bili prikrajšani za spomin. Brez spomina pa gotovo ni zavedanja o že doseženem in tudi ni poti v prihodnje dosežke. Če se odločimo, da spomin ne šteje, se odločimo tudi, da nas preteklost ne more nič naučiti."
Karol Grossman - Odhod od maše v Ljutomeru (1905)
Tokrat
se bomo v kinotečni kavarni dobili že ob 17:00. Po pogovoru si bomo
družno in seveda brezplačno, na večeru SFA-ja v Slovenski kinoteki,
ogledali serijo slovenskih kratkih dokumentarnih filmov.
VABLJENI
(ponedeljek, 9. januar - ob 17h pogovor v kinotečni kavarni / ob 18h ogled filmov v dvorani)
Yes, yes, it's that time of the year... od danes naprej tudi uradno. Govorimo o času rdečih nosov (zaradi mraza in morda še česa drugega) - in če se podamo v vrtinec seznamov - gre za čas rdeče barve nasploh, pa za čas debelih rokavic, pisanih šalov, belih omel, božičnih okraskov, brazglavega nakupovanja, pisanja kartic, pečenja piškotov, potice in ostalih dobrot, za čas enormnih računov za elektriko (ki bodo pestili predvsem mestne oblasti), večinoma slabe ali obupne glasbe in "cheesy" filmov. Gre pa tudi za čas družinskega druženja pred TV-jčkom, ko v kotu na umetni smrečici migetajo pisane
lučke, oziroma, če smo iskreni ponavadi migeta samo še vsaka druga ali tretja lučka. Drži, božično-novoletni prazniki so čas, ki ga dostojno lahko preživite samo tako, da imate pri roki vedno polno skledo (močnega) punča in najboljšega prijatelja ali prijateljico. Tako kot Frank Sinatra in Bing Crosby.
Osebno me čez božično-novoletne praznike, v relativno stabilnem psihičnem stanju in brez močnejših samomorilskih teženj, uspe spraviti predvsem intenzivno gledanje dveh oddaj. Prva je "Whose Line is it Anyway", druga pa je "QI Series" oziroma Quite Interesting s Stephenom Fryem, kjer znani in manj znani britanski komiki izvajajo svoje intelektualne samomore (tako, vidite, gre za popolnega božičnega duha!). Zadeva je čisto zares "Quite Interesting" plus zabavna, which is double the fun! Toplo priporočam.
Stephen Fry kot voditelj oddaje "QI Series"
Poleg tega, da se ob gledanju "QI Series" krasno zabavaš, zveš še cel kup zanimivih "dejstev". Naprimer, v neki mali vasici v Nürnbergu so od leta 1840, pa vse do konca druge svetovne vojne, delovali edini proizvajalci božičnih okraskov oziroma "tistih okroglih in zelo krhkih stvari, ki jih ponavadi obesimo na božično drevesce". Lokalni steklarji so bili namreč prvi, ki se jim je zazdelo, da bi pobarvane steklene bučke lahko prisrčno izgledale obešene na zeleno vejevje. Z njimi so zalagali cel svet. Ko so bili na vrhuncu svoje "slave" je bilo več kot 95% vseh okraskov v Ameriki izvoženo iz zgoraj omenjenega kraja.
"Nürnberški izum"
In ko smo že pri Ameriki - in the old days - so bila božična drevesa, poleg nürnberških steklenih krogel, okrašena tudi s pravimi svečami. To tradicijo pa so ameriške zavarovalniške družbe leta 1908 ukinile. Zaradi gorečih svečk na božičnem drevesu, naj bi namreč leta 1885 do tal pogorela Čikaška bolnišnica, prav tako pa naj bi okrog istega časa zaradi gorečih sveč na drevescu umrli trije božički. Ko so se namreč pod drevo sklanjali po darila, se je vžgala njihova brada... ah, te čudovite pozabljene ameriške tradicije.
Če ste sociologi ali antropologi, pa vas bo zagotovo zanimalo tudi, kako božič praznuje pleme britanske kraljeve ali bolje rečeno kraljičine družine.
Na božični večer, se pravi 24. decembra, se kraljičino pleme zbere v beli sobani v Sandrighamu, okrog nekaj čez 6 metrov visokega božičnega drevesa, ki ga okrasi kraljica sama. Ah, yes, she trully is very acomplished!
Sandrigham House, Norfolk Estate
Ob petih si vsa družina, z izjemo kraljice, ki pije svojo posebno indijsko mešanico, privošči skodelico Earl Greya. Nato grizljajo sendviče, torte in drugo pecivo. Točno ob šestih popoldan in na kraljičin znak - i wonder if she says "ein, zwei, drei" - si podarijo praktična darila (govorimo o loncih za kuhanje(??!) in podobnem). Odpiranje daril na božični večer je sicer nemška tradicija in ja, popolnoma prav imate, člani britanske kraljeve družine so dejansko Nemci. Po božični večerji ženski del družbe zapusti jedilnico, princ Filip pa moškemu delu plemena postreže z brandyjem. Naslednje jutro vsakega člana družine ob postelji čaka "božična nogavica", pri zajtrku pa po britanski tradiciji pokajo "božične petarde", ki so nekakšni papirnati tulci zaviti v svetleč papir. Pravijo tudi, da kraljica ob tem početju ne mara nositi papirnate "party" čepice.
"Christmas Cracker"
Po božičnem kosilu gre kraljica v salon in gleda svoj govor na televiziji - tako - kot vsi zgledni britanski državljani.
Karakterje na risbi lahko poljubno zamenjate s člani kraljičinega plemena
In, če slučajno še niste vedeli, sveti Nikolaj a.k.a. Božiček originalno prihaja iz dežele dateljev - Turčije - ali, kot v eni izmed oddaj, z močnim turškim naglasom, pravi Phill: "Happy Christ-mas!" Naj na koncu božične QI blogovske epizode pa naj izrazimo še dvom v obstoj Božička - znani temnopolti ameriški komik Dick Gregory pravi nekako takole: "Nikoli nisem verjel v Božička, ker sem vedel, da noben bel moški ne bo prišel v mojo sosesko po tem, ko se znoči."
Tako, to je bilo nekaj zanimivih božičnih faktov, za katere se zahvaljujemo Stephenu Fryu in njegovi raziskovalni ekipi. Prepričana sem, da s tem novo pridobljenim znanjem božič nikoli več ne bo enak. Tudi sicer pa vam Kinopolis v novem letu želi življenje kot v filmu; velika
pričakovanja, sladki vonj po uspehu, pot v Indijo, rimske počitnice in sobo z
razgledom, pa divje jagode, čokolado, kavo in cigarete, večno sonce
brezmadežnega uma in vse, kar dovoli nebo.
Prizor iz filma Večno sonce brezmadežnega uma
Pa še kratka, a sladka EPP sporočilca za tiste, ki so pozabili, da je že skoraj božič in še niso uspeli kupiti daril ali splanirati enotedenskega božično-novoletnega rajana v eni izmed vzhodnoevropskih prestolnic. Letošnji "Christmas special", ki vam ga ponujamo v Kinoteki zajema naslednje točke:
Pri naši dragi blagajničarki
Marti ali v pisarni Kinopolisa lahko kupite darilne bone (za 2, 3 ali 5 vstopnic).
Za dolgotrajnejša popotovanja po filmskih svetovih lahko podarite članstvo v najbolj filmskem mestu - Kinopolisu.
Na naših policah med drugim filmski radovedneži lahko najdejo (in kupijo) zanimivo filmsko
literaturo.
Za vse tiste, ki bi radi podarili nekaj res posebnega, pa smo
ponatisnili epski kekčev plakat v kitajskem jeziku. How cool is that?
Vsi, ki na silvestrovo ne mislite zmrzovati na prostem, pa vabljeni na novoletno premiero klasičnega muzikala Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953).
Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953)
Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953)
Če ste se kdaj hudovali in
spraševali, zakaj nekateri tuji animirani filmi v naših kinodvoranah niso
dostopni tudi v nesinhronizirani obliki (npr. Despicable me s slovenskim naslovom Jaz, baraba, v katerem je polovico šarma ravno v glasu deklice
Agnes)[1],
potem je velika verjetnost, da se boste vsaj enkrat udeležili katere izmed
projekcij festivala Animateka. Ta poudarja, da so tovrstni filmi (animirani)
namenjeni prav vsem in lahko v njih uživamo ne glede na starost ali kakšno
drugo okoliščino. Zato bomo decembrsko srečanje namenili animaciji.
Marcel Jean (veliko ime v svetu
animacije) v enem izmed svojih prispevkov opisuje začetke animacije, ko se je
kot precej marginalen način izražanja postopoma uveljavljala do pomembne vloge
v sodobnem času, ko s pomočjo tehnološkega razvoja skorajda ne ločimo med
animiranim prikazom ter realnostjo oz. filmsko projekcijo. Dejstvo je, da se
omenjeni žanr bliskovita razvija in znotraj filmskega sveta (p)ostaja
nezamenljiv.
Na tokratnih branjih (še vedno
ostajamo zvesti tretjemu ponedeljku v mesecu) 19. decembra ob 18. uri (ki se na
podlagi naših srečanj širijo v branja IN razmišljanja) bomo odprli prostor
spominom na starejše risanke, vtisom sodobnih animiranih projekcij in
festivalom animacij. Se vam zdi, da imajo risanke oz. animirani filmi kakšno
družbeno funkcijo? Ali bi to omejili na mlajšo generacijo? Kaj so vam pomenile
risanke nekoč in kaj danes? Kje in kakšna bo animacija čez desetletja? Druge
vprašaje za vprašanji prepuščamo vam.
V razmislek o svetu animacije vam
svetujemo članek Kompozitna slika:
povijest mutacija Marcela Jeana iz zbornika Kad animacija susreće žive, ki vas v sprintani obliki čaka v našem
kavarniškem kotičku. V kolikor boste želeli članek intenzivneje preučiti, ga
bomo na željo tudi skopirali.
Poleg junakov risank in
animiranih likov bo z vami Julija Somrak.
Kot že toliko let poprej, se v
zimskem času kinotečni repertoar za nekaj dni odene v mavirčne barve. Govorimo
o Festivalu gejevskega in lezbičnega filma (FGLF), ki s svojim programom
popestri sicer prevladujočo heteronormativnost, ki se je zaenkrat ne more
ogniti nobena kinodvorana. Novembrska branja (21. 11. ob 18. uri v Kinoteki)
bomo navezali na omenjeno, med sproščeno debato (kar smo dokazali na prejšnjem
srečanju) pa bomo odpirali prostor vsem možnim ovinkom.
Nekaj začetnih misli si lahko si
lahko izposodimo iz članka Braneta Mozetiča – Homoseksualnost in slovenski film, ki je bil objavljen v 46.
številki Mladine (2009) in je zlahka dostopen na spletu, sprintana verzija pa
vas čaka tudi v našem bralnem kotičku (levo od šanka). S pomočjo tega besedila
bomo debatirali o tem, ali je bil filmski svet kljub povprečnemu mišljenju, da
smo danes v stanju najbolj razvitega/odprtega duha, nekaj desetletij nazaj bolj
strpen oz. svobodnjaški. Koliko in na kakšen način se homoseksualnost pojavlja
v sodobnih slovenskih filmih? Se analiziranju homoseksualnih elementov v
slovenskih filmih raje izognemo?
Tematika pa je zanimiva tudi
izven nacionalnih meja. Ste v filmih že opazili eksplicitne prizore, ki
zanikajo homoseksualnost junaka ali junakinje? Bi se strinjali s feministično
kritiko, da lezbični prizori v prvi vrsti ustrezajo heteroseksualnemu moškemu
voajerizmu? Med pogovorom bomo ugotavlajali, koliko in kaj vemo o teoriji
queer, ki niti ne dopušča jasne sinteze.[1] Kaj
vemo ali pa si mislimo o enem pomembnejših bojev queer filma, ki naj ostane
odprt radikalen prostor, neomadeževan s strani komercialnega nadzora in
popularnih form[2]?
Pri naštetih vprašanjih in temah
nam bo pomagal gost v debati – Aleš Zobec, ki je na področju filma in
homoseksualnosti še malce bolj podkovan. Hkrati pa je bil del selekcijske
skupine, ki je izbirala posneto gradivo, ki bo predstavljeno na letošnjem FGLF.
Z vami (vama, tabo) bo poleg Aleša tudi Julija Somrak
