Kinotečni blog: Sonce in pomaranče in Loach junior

Good day sunshine!

Danes bomo spet blazno internacionalni, in to znova povsem na tuj račun. Namreč, medtem ko se nekateri nastavljamo sončku na domačem balkonu in se družimo le z zaprašenimi buklami ...

... nekateri drugi na Otoku zajemajo polna pljuča svetovljanskega duha ...

Courtesy of Ana's FB page ;)

Da, uganili ste, znova se je oglasila Ana, ki tokrat prinaša novice o Loachu.

Kaj, a spet, boste rekli?

Da in ne, bomo odvrnili. Kajti Ana tokrat piše o novem filmu, prvencu pravzaprav, sina Kena Loacha - Jima Loacha. Da, to jabolko ni padlo daleč od očetovega režijskega stolčka in sodeč po tem, kar ima o filmu in njegovi vsebini povedati Ana, to vsekakor lahko razglasimo za razveseljivo novico.

Torej, enough nonsense! Uživajte v prispevki in vsekakor sporočite Ani, kako vam je bil všeč!

********

LOACH. DRUGIČ.

(Bristol, 10. april 2011)

Res je. Spet bo govora o Loachu. V tem trenutku gre očitno za priimek, ki ga je v filmskem svetu skorajda nemogoče zaobiti. Medtem ko Ken Loach nekje v zelenini škotskega višavja snema svoj novi projekt, se v kinodvoranah na Otoku vrti filmski prvenec njegovega sina, Jima Loacha, z naslovom Sonce in pomaranče (Oranges and Sunshine, Jim Loach, 2010).

Jim Loach

Gre za zanimiv ekskurz v relativno nepoznano, neraziskano ter ne tako zelo davno zgodovino otroških migracij. Zgodba o več kot sto tisoč otrocih, ki so bili iz Britanije razseljeni na najrazličnejše konce sveta, pa bi še naprej tiho ždela v državnih arhivih, če se po naključju vanjo ne bi spotaknila Margaret Humphreys. Socialna delavka iz Nottinghama je leta 1986 odkrila, da je britanska vlada v sumljivih okoliščinah in s pomočjo dobrodelnih, predvsem cerkvenih organizacij od druge polovice 19. stoletja pa vse tja do 70. let 20. stoletja iz Britanije v države t. i. Commonwealtha množično pošiljala osirotele in revne otroke. Film se podrobneje osredotoča predvsem na primer Avstralije, saj je bil le ta zaradi angažmaja Humphreyseve in njene knjige Prazne zibelke (Empty Cradels, Margaret Humphreys, 1994) najbolj izpostavljen.

Razlogov za množične migracije otrok je bilo več. Nekateri izmed njih so bili celo legitimni. Problem, na katerega je prva opozorila Margaret, pa je izpostavil dejstvo, da je bilo veliko otrok v deželo tam spodaj poslano pod pretvezo. Vlada in »dobrodelne« organizacije so sistematično lagale tako njim, kot njihovim staršem. Otrokom je bilo pogosto rečeno, da so njihovi starši mrtvi. Obljubljali so jim tudi številne pustolovščine in boljše življenje. Staršem pa je bilo rečeno, da so njihove otroke posvojile dobre družine doma, na Otoku. V veliko primerih je šlo za otroke, ki so bili nasilno ločeni od »neustreznih« mater, se pravi samskih žensk, ki so zanosile izven zakona. Načrtno so ločevali tudi brate in sestre, ki so v Avstralijo prišli skupaj ter otrokom spreminjali njihova imena, s tem pa tudi njihovo pravo identiteto.

»Pozabljeni Avstralci«, kot jih večkrat imenujejo, so tako na nikogaršnji zemlji postali nikogaršnji problem. Veliko število otrok se je v novih državah znašlo na trgu poceni delovne sile. Delati so morali v nečloveških razmerah in bili večkrat deležni tudi hudega fizičnega in psihičnega nasilja. Sistematično nasilje nad otroci je bilo še posebej pogosto v rimokatoliških ustanovah v zahodni Avstraliji, kjer so bili otroci zelo pogosto tudi spolno zlorabljeni.

Rdeča nit filma sicer sledi dolgoletnem boju Margaret Humphreys, katere cilj je bil, po odkritju tragične zgodbe, združiti družine, ki so bile nasilno ločene. Hkrati je s številnimi nastopi v medijih tudi v javnosti želela vzbuditi zanimanje za tematiko, s katero se je ukvarjala, ter pripraviti britansko in avstralsko vlado, da za storjeno prevzameta svoj del odgovornosti. To se je pred kratkim, med snemanjem filma tudi zgodilo. Avstralska vlada se je za zlorabe in laži opravičila novembra 2009, Britanska vlada, pa nekaj mesecev kasneje, februarja 2010. Še vedno pa prek organizacije »Child Migrants Trust« intenzivno poteka proces iskanja članov družin, ki so bile nasilno ločene.


Emily Watson alias Margaret Humpreys

Z vlogo Margaret Humphreys, empatične in izjemno močne osebnosti se je izvrstno poistovetila Emily Watson. Večina izmed nas se britanske igralke zagotovo še vedno najbolj spomni iz njene izjemne debitantske vloge v Trierjevem filmu Lom valov (Breaking the Waves, Lars von Trier, 1996). Jim Loach tudi prizna, da je bila Emily Watson na prvem mestu njegove »sanjske« igralske zasedbe, ki jo je nekoč, že davno tega zapisal v svoj dnevnik.

Kot zanimivost lahko povemo tudi, da sta kar dva glavna igralca iz filma Sonce in pomaranče del svojega življenja preživela v Bristolu. Emily Watson je na University of Bristol študirala angleški jezik in literaturo. Del svojega življenja pa je tu preživel tudi Hugo Weaving, ki je v mestu obiskoval Queen Elisabeth Hospital School, ki je bila med drugim znana po tem, da so morali njeni učenci nositi črne hlače do kolen skupaj z rumenimi dokolenkami. Mislim, da zaradi tega dejstva lahko tudi malce bolje razumemo lik agenta Smitha iz trilogije Matrica ;) (The Matrix, Andy&Lana Wachowski, 1999).

Emily in Hugo Weaving

Vzporedno z zgodbo o Margaret Humphreys film bolj podrobno predstavi tudi izkušnjo dveh otroških migrantov in vzpostavi pogled z druge – njune strani. Prek Lena, na videz distanciranega in oholega poslovneža, ki ga izvrstno upodobi David Wenham ter čustveno strtega Jacka, v katerega se je poglobil Hugo Weaving scenaristka in režiser uspeta precej jasno opredeliti bistvene probleme tovrstnih vladnih (bodimo prijazni in uporabimo besedo) zmot. Hkrati pa z izborom dveh zelo različnih likov nakažeta tudi na številne nianse, ki jih je dotična travmatična izkušnja pustila na življenju ljudi.


Emily in David Wenham

V filmu tu pa tam najdemo kak negotov trenutek ali izjavo, ki ne zveni najbolj prepričljivo, vendar kljub temu lahko brez težav rečemo, da je Jimu Loachu v njegovem prvencu uspelo izjemno lepo uravnotežiti zgodovinsko ozadje z impresivno osebno zgodbo. Glede na aktualnost in občutljivost obravnavane tematike filmu uspe vzpostavi tudi pravo mero distance in se pametno izogniti bolj neposrednim političnim implikacijam. Jim Loach je nekoč prisegel, da ne bo sledil očetovim stopinjam.

Na našo srečo na to izjavo lahko pripomnimo zgolj to, da komaj čakamo naslednji projekt, ki bo izpod njegovih rok priromal na filmska platna.