Nekaj za v uho :)

EARZOOM

Zagotovo je najbolj artikuliran, vsebinsko bogat ter obenem jedernat opis EARZOOM festivala nastal izpod peresa oz. tipkovnice njegovega direktorja Mihe Ciglarja, ki ga najdete na drugi strani sveže dišečega Kinotečnika. Vseeno namenimo omenjenemu festivalu zvočnih umetnosti še kinotečni pogled.

Ta se vedno zaiskri, ko pride do širjenja polja različnih umetniških zvrsti ter njihovih strok, ki morajo »po defaultu« težiti k interdisciplinarnosti. Nikoli ni odveč poudariti, da nam ustreza le ena definicija umetnosti (v kolikor v humanističnih vodah na proces definiranja sploh pristanemo). Da je nekaj, kar vržemo v koš z nalepko »To je umetnost« tam, ker je to stvar dogovora. 

Festival EARZOOM pritegne s svojim svežim in nujno potrebnim pristopom do zvočnih umetnosti, med katere sodi tudi računalniško ustvarjanje zvoka. Eden od vsebinskih poudarkov je med drugimi na, milo rečeno, neskončnih možnostih računalniškega zvoka ob podpori ravno tako v neskončnost razvijajoče se tehnologije. Z drugimi besedami, na festivalu boste med drugim lahko slišali koncert Applovega iPhona.

V času dogodkov (v nedeljo 2. 10. in torek 4. 10. v Kinoteki, sicer pa tudi drugod) se bo verjetno odprlo kar nekaj možnosti za prevetritev konceptov zvoka, sodobne in elektronske glasbe ter umetnosti. 

Prezreti ne gre omenjanja zvoka v svetu, ki ima poleg umetnostne tudi družbenopolitično komponento. In ker »vsi vemo«, kam gre ta svet, nas slednji poudarek še bolj razveseljuje. Ali kot bi rekel Jimi Hendrix: »Music doesn't lie. If there is something to be changed in this world, then it can only happen through music.«

Morda pa se nekatere spremembe začnejo z vami in festivalom.

Anino blogersko pero si je izposodila Julija Somrak

PREDAJAMO SE VETRU IN NJEGOVI MUZIKI

Ciao!

Drage moje, dragi moji  - sledi posebno obvestilo v zvezi s kinopoličanskim izletom na Dneve nemega filma v furlansko mestece Pordenone.
Tekst je tokrat za Kinotečni blog prispeval Miha Zadnikar.

Plakat za 30. Festival nemega filma v Pordenoneju

KINO-UHO: vodeni izlet na Dneve nemega filma v Pordenonu!

Predajmo se Vetru in njegovi muziki!

Slovenska kinoteka, njena kinoušesna uprava vam za soboto, 8. oktobra 2011 ponuja prav posebno poslastico. Precej let je že minilo, odkar smo organizirali dvoje uspelih izletov na slavni festival Dnevi nemega filma (Le giornate del cinema muto) in si tako ogledali epski mojstrovini Železni konj (John Ford, ZDA 1924) in Napoleon (Abel Gance, Francija 1927). Kdor se je udeležil katerega od obeh izletov, ta utegne povedati, da je šlo za izjemno šarmantna, poučna dogodka, pravi rariteti. Sedeti med stotinami najpomembnejših filmskih arhivistov, kinotečnih moljev, izvedenk, izvedencev za zgodnjo kinematografijo z vsega sveta, že to dejstvo zagotavlja v dvorani Teatra Verdi enkratno ozračje. Za navrh pa prejmemo še projekcijo nemega filma z velikim orkestrom pod vodstvom enega izmed vodilnih dirigentov in skladateljev kinske godbe.

Topot vas srčno vabimo na ogled pozne neme klasike Veter (The Wind), ki jo je leta 1928 v ZDA zrežiral švedski mojster Victor Sjöström (včasih imenovan tudi Seastrom), v njej pa magistralno nastopajo Lillian Gish, Lars Hanson, Montagu Love in Dorothy Cumming. Orkester FGV Mitteleuropa bo vodil sam skladatelj Carl Davis, gre pa za zaključno prireditev jubilejnih, XXX. Dnevov nemega filma v Pordenonu! In takšne priložnosti vsekakor ne gre zamuditi, saj so projekcije nemih filmov z veliko orkestrsko zasedbo v zadnjih letih postale organizacijsko tako zelo drage, da si jih dejansko ne more privoščiti vsakdo. Vključno z nami. Tudi in predvsem zato gremo na oktobrsko sobotno pot v Italijo.

Zamisel o ekranizaciji zgodbe o Vetru, ki jo je spisala Dorothy Scarborough, se je porodila sami veliki igralki Lillian Gish. Gre za enega od poslednjih nemih filmov, ki so jih sproducirali pri MGM. Studijski upravnik Irving Thalberg se je hipoma ogrel za idejo, na katero je prišla igralka. In ne le to – Lillian Gish si je lahko sama izbrala a) režiserja, s katerim je slabi dve leti poprej že uspešno sodelovala pri filmu Škrlatna črka; in b) soigralca Larsa Hansona – slednji jo je očaral že leta 1924 kot partner Grete Garbo v švedski produkciji in Stillerjevi režiji Sage o Gösti Berlingu, MGM pa je dvojico Garbo / Hanson s pridom izkoristil in pripeljal do vrhunca še z nastopoma v Telesu in hudiču (Clarence Brown, 1926) in v delu Božanska ženska (Victor Sjöström, nastane istega leta kakor Veter!), ki danes velja za zgubljeno, saj obstoji zgolj njegovih devet minut. Osupljivo virtuozna Lillian Gish v pričujoči drami o ženskem trpljenju spet potuje – tokrat z Vzhoda, iz Virginije v zahodni Teksas. Ves čas filma se veter samo krepi, prah se razpihuje vsepovsod, še v kamero seže, peščeni drobci se kot bruno zapičijo v naše oko, ko spremljamo fantastičen Sjöströmov dramaturški drnec, poln spolnih in medčloveških strasti, napak, odklonov in spodmikov, ki naposled dosežejo pravi pravcati tornado in se razletijo v zgledno katarzo.

Maestro Carl Davis (rojen leta 1936 v New Yorku; že desetletja živi in ustvarja v Londonu) je nesporno prvo ime, kar zadeva kinsko godbo za nemi film, za navrh pa je tudi nenadkriljiv v slogovnih razponih, ki segajo, kakor se reče, od Broadwayja do klasike, od pop muzike do Parsifala. Svoja zgodnja dirigentsko-kompozicijska leta je Davis namenil študiju glasbenih razlik, plesu in baletu Potem je prišel še film – najpoprej s produkcijo Thames Television, pozneje v neodvisni navezi firme Photoplay, ki sta jo osnovala – danes že pokojni – David Gill in njegov sodelavec, veliki filmski zgodovinar Kevin Brownlow. Trojka je soustvarila nekaj temeljnih del, ki so poskrbela tako za  visoko znanstveno raven kakor za povsem novo popularizacijo zgodnje kinematografije: televizijske serije Hollywood, Neznani Chaplin, ustrezni televizijski prispevki o Busterju Keatonu, Haroldu Lloydu ... – vsi z Davisovo fino ozgodovinjeno in šarmantno muziko. Prelomno je bilo leto 1980, ko je Brownlow zaključil svoje življenjsko delo z restavriranjem peturnega epa Napoleon, ki je zanj Carl Davis spisal izvirno glasbo, navdušenje po premieri in ponovno rojstvo Napoleona pa je doživel še ostareli režiser Abel Gance. In potem kmalu mirno zaspal, projekcije nemih filmov z živo orkestrsko glasbo pa so postale pravi kult. Restavrirane klasike – bodisi z izvirno, zgodovinsko bodisi z Davisovo muziko – so se kar kar zvrstile: Chaplinove Luči velemesta, Ben Hur, Nestrpnost … Precejšnjo srečo smo imeli konec osemdesetih in v devetdesetih, da smo jih kar nekaj z orkestrsko izvedbo slišali tudi v Ljubljani – v Cankarjevem domu in nekdanjem kinematografu Union. Davis sklada precej tudi za BBC (zaslovel je že v sedemdesetih z maratonsko serijo Vojne vihre) in tekočo filmsko produkcijo, kjer gre v množici del omeniti vsaj Reiszovo Žensko francoskega poročnika in Leighov Topsy-Turvy. V svoji bogati karieri je sodeloval tudi s sirom Paulom McCartneyjem – družno sta namreč ustvarila Liverpoolski oratorij.

Miha Zadnikar, kinotečni zvočni in glasbeni skrbnik

Koristne povezave:

http://www.cinetecadelfriuli.org/gcm/

http://www.carldaviscollection.com/

http://fondazionebon.com/produzioni/fvg-mitteleuropa-orchestra/?id_tipo_lavoro=30&layout=lavori

Lilian Gish

PRIJAVE:

Prijave za izlet Slovenska kinoteka sprejema do četrtka, 6. oktobra 2011 v pisarni Kinopolisa (osebno pri Ani Šturm – vsak delavnik med 18. in 20., v torek in četrtek pa med 15. in 20. uro) ali po elektronski pošti ana.sturm@kinoteka.si.

Kdor se bo prijavljal prek e-maila, naj lepo prosim sporoči tudi svoje kontaktne podatke (telefon, e-mail, ...).

Cena je nadvse ugodna: 15.- evrov in zajema prevoz in vstopnico. Obveznosti lahko poravnate na avtobusu.

Odhod bo v soboto, 8. oktobra ob 15. uri izpred Slovenske kinoteke, Miklošičeva 28, Ljubljana. Prihod nazaj v Ljubljano bo v poznih večernih urah.

Pordenone, prihajamo! (Z Vetrom!)

KONEC SEPTEMBRA

Yello! Orange! Red! Brown (Bunny)!

Kako ste?

Ja, prišla je jesen in tudi Kinotečni blog se je stilsko spet malo preobrazil oziroma zakamufliral v ta letni čas.

Jesen je čas porumenelega listja, vonja po kostanju, jutranjih meglic in temperatur za malo debelejše nogavice oz. "zokne" kot so temu rekle naše babice (ki so "zokne" znale seveda tudi same seštrikati - slava jim!).

No, sliko za ta letni čas smo si tako izposodili pri mojstru suspenza in njegovem filmu Težave s Harryjem (The Trouble with Harry, Alfred Hitchcock, 1955) - because you just gotta love those socks! :)

Ko smo že ravno pri Hitchcocku ... na tole super zadevico sem naletela pred kratkim ... vredno ogleda ;)

No, mi pa nimamo težav s Harryjem, pač pa z najnovejšo ezoterično eskapado Terrencea Malicka Drevo življenja. Terrenceu tako poklanjamo prva FILMSKA SREČANJA, ki se bodo imela zgoditi V PONEDELJEK 3. OKTOBRA OB 18h v klubskem kotičku v Kinoteki.

Vsi željni pogovora o Malicku, življenju, vesolju in sploh vsem prav lepo vabljeni!

Plakat za film Drevo življenja

Prizor iz filma Drevo življenja

Na tem mestu pa bi radi opozorili tudi na prihajajoči 14. Festival slovenskega filma, ki se nevzdržno približuje in se bo od četrtka, 29. septembra pa do sobote, 1. oktobra odvijal v Avditoriju Portorož. Programski selektor, gospod Gorazd Trušnovec pravi, da gre za morda najboljšo filmsko letino v zadnjih 20. letih. Ni kaj, bo treba v Portorož. Še program

Festival slovenskega filma pa posebaj za Kinopoličane in Kinopoličanke poklanja 10 vabil.

In sicer 5 vabil za otvoritev festivala, ki bo v četrtek, 29. septembra in na kateri se bo odvila projekcija filma Izlet (Nejc Gazvoda, 2011), ter 5 vabil za zaključno slovesnost na festivalu, ki bo v soboto, 1. oktobra in na kateri bo predvajan film Stanje šoka (Andrej Košak, 2011).

Vabilo velja za 2 osebi.

Kruha in iger (Klemen Dvornik, 2011)

Stanje šoka (Andrej Košak, 2011)

Izlet (Nejc Gazvoda, 2011)

=> Vsi zainteresirani za 14. FSF se čim prej javite na ana.sturm@kinoteka.si, kjer dobite tudi podrobnejše informacije.

Se vidimo v Kinoteki, Portorožu in še kje ...

Servus! 

1001 NOČ V SLOVENSKI KINOTEKI

No, ne gre čisto dobesedno za 1001 noč, ampak - od danes naprej bo platno v dvorani Slovenske kinoteke s svojimi neponovljivimi zgodbami in animacijami v svoje "roke" vzel Karel Zeman, ki vas bo z unikatno in neposnemljivo filmsko govorico začaral v svoj pustolovski in pravljično-barviti svet.

Čarovnikov vajenec - Karel Zeman

Za ilustracijo te čarovnije, ustvarjalnosti in domiselnosti pa le dva kratka izseka iz novega kinotečnega kataloga, posvečenega Karlu Zemanu ter nekaj slik iz njegovih filmov.

(Katalog, posvečen Karlu Zemanu lahko od danes naprej za okrogla 2 evra dobite na blagajni Kinoteke. Kdor pa se septembra včlani v klub Kinopolis, katalog prejme brezplačno.)

"Vsi so strmeli nad njegovimi kulisami. Tuje delegacije so prihajale občudovat njegovo delo in vsi smo mu pravili: "Karel, saj ti bodo še ukradli vse te zamisli!" 

Pa je odgovarjal, da ne bodo. Nihče drug jih pač ne bi zmogel tako sijajno izdelati. On je kapnil par kapljic barve v vodo, potem je posnel in je bilo kot v čarovniji. Nikomur drugemu se to ne bi posrečilo. Nekateri njegovi posebni učinki so bili narejeni tako nerazumljivo, da je celo Jiři Liška, Zemanov glavni osvetljevalec, nekoč dejal: "Poslušaj, bil sem zraven pri snemanju, potem pa to vidim na platnu in se ne morem načuditi, kako mu je uspelo." (Karel Hutěčka)

 Tisoč in ena noč

Tisoč in ena noč

Čarovnikov vajenec

"Pri snemanju filma Potovanje v prazgodovino praktično nismo poznali delitve dela. Vsak, ki je imel dve roki in nogi je delal tisto, kar je bilo v danem trenutku potrebno. Animiral je sicer animator, a poleg tega je bilo treba tudi premikati ozadja, kar je počel tsti, ki je imel ravno proste roke. Scenografija je bila papirnata, narejena iz pobarvane in izrezane lepenke, in ko je kamerman neki kader osvetlil, je bilo treba prizor posneti do konca, četudi je to trajalo vso noč. Če bi luči ugasnili, bi se lepenka namreč skrčila in ukrivila, posnetek pa bi bil neuporaben. Ko smo na Fryštátskem jezeru snemali podvodne prizore s kuščarjem so morali vsi v vodo. Animatorji, asistenti in produkcija. Pri Zemanu so pač vsi morali početi vse, tudi pri snemanju zvoka."(Karel Hutěčka)

Potovanje v prazgodovino

Potovanje v prazgodovino

Kot pravi velika poznavalka del Karla Zemana, Michaela Mertová:

"Filmske mojstrovine Karla Zemana do danes navdušujejo in osupljajo občinstvo in stroko. Avtorjeva edinstvena fantazija, umetniški čut in tehnično mojstrstvo v kombiniranju različnih filmskih tehnik ostajajo brez primere. Bil je neutruden eksperimentator na področju filmske tehnike, izraznih sredstev in umetniškega upodabljanja. V svojem delu se ni nikoli ponavljal, ne tehnično ne tematsko, pač pa se je s slehernim filmom spopadel z novimi umetniškimi in tehnološkimi izzivi. Zemanovi filmi so tako svojevrstni in neponovljivi, da še do danes nobenemu avtorju ni uspelo naslediti njegovega izročila in izpopolniti njegovega umetniškega sloga.

Ukradeni zrakoplov

Ni razloga, da ne bi manjkali, sploh, ker bo otvoritev retrospektive pospremilo tudi pokušanje znamenitih čeških pivskih delikates. Vabljeni.

BOB DYLAN IN DA HOUSE!

Bob!

Kako ste? Imate še vedno občutek da je poletje? Vam postaja jasno, zakaj imamo pravzaprav poleti počitnice? Mhm, se strinjamo, v tej vročini je prav nemogoče delati.

No, kljub temu smo v Kinoteki v novo sezono zaštartali s polno paro. In iz naših oken na Miklošičevi se kar malo kadi. Na sumu za to pa imamo kratko, a sladko retrospektivo fimov z naslovom TOGETHER TROUGH LIFE: BOB DYLAN IN FILM, za katero se karte prodajajo kot vroče žemljice. Najbolj entuziastični fani Boba Dylana so po njih povpraševali že v petek.

Bob Dylan letos praznuje 70. let, njegova ustvarjalna energija pa nas spremlja že 5. desetletij. Kot piše gospod Wurst v septembrskem Kinotečniku, je Dylanova privlačnost, skrivnostnost, briljantnost, težavnost, genialnost in dosledna neodvisnost snov za legende, mi pa dodajamo, da je tudi snov za (odlične) filme. Ta teden bomo Boba Dylana tako spoznavali, opazovali in premišljevali skozi dokumentarec Ne glej nazaj (Don't Look Back, D. A. Pannebaker, 1967), ki je bil posnet med Dylanovo noro turnejo po Angliji leta 1965, glasbeni dokumentarec Festival (Festival, Murray Lerner, 1967), ki ponuja dragocen vpogled v vrhunec ameriškega preporoda folk glasbe v zgodnjih 60. letih. Pa skozi film Pat Garrett in Billy the Kid (Pat Garrett in Billy the Kid, Sam Peckinpah, 1973), v katerem Dylan zaigra, zanj  pa je prispeval tudi glasbo. Na sporedu bosta tudi Zadnji valček (The Last Waltz, Martin Scorsese, 1978), ki prikazuje skupino The Band na vrhuncu njene slave, v filmu pa poleg Dylana nastopajo še Neil Young, Joni Mitchell, Muddy Waters, Eric Clapton,... ter eksperimentalna biografija Bob Dylan: 7 obrazov (I'm Not There, Todd Haynes, 2007), v kateri Dylana upodobi več igralcev – med njimi dva Avstralca, ženska in črnski fant.

 

obrazi Boba Dylana

Retrospektiva Together Through Life: Bob Dylan in film se bo izpela v koncert posvečen Bobu Dylanu in prostovoljstvu, zato sledi ... 

POSEBNO KONCERTNO OBVESTILO

 

Program filmov, posvečen Bobu Dylanu, se bo iztekel v veliki koncert: Projekt Bob Dylan: Postani prostovoljec – LIVE!

Ob priložnosti Dylanovega 70. rojstnega dneva in z namenom spodbujati idejo prostovoljstva je Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji izdalo CD, na katerem nekatera izmed največjih imen slovenske glasbe prepevajo Dylanove pesmi, ki jih bomo imeli zdaj priložnost slišati še v živo: Vlado Kreslin, Laibach, Niet, Katalena, Zoran Predin, Pero Lovšin, Severa Gjurin, Mia Žnidarič & Steve Klink Trio, Brina, Murat & Jose, Hic et nunc, Chris Eckman & the Frictions, Sabina Cvilak z Rokom Golobom bodo interpretirali in prepevali Boba Dylana na koncertu v Križankah in sicer v sredo 21. 9. 2011 ob 19:00.

Za več informacij se lahko obrnete tudi na e-mailu: ljuDylanProject@state.gov

Prvih 300 obiskovalcev retrospektive TOGETHER THROUGH LIFE: BOB DYLAN IN FILM prejme brezplačne vstopnice za koncert!

TOGETHER THROUGH LIFE: BOB DYLAN IN FILM

Ameriško veleposlaništvo je ob projektu produciralo tudi dokumentarni film avtorjev Maje Weiss in Petra Braatza (Bela Films). Dokumentarec si bo mogoče kmalu ogledati na TV Slovenija ter v preglednem programu glasbenih dokumentarcev na 14. Festivalu slovenskega filma, ki bo letos potekal od od 29. septembra do 1. oktobra v Portorožu.

Kot v članku o Dylanu v Kinotečniku pravi Wurts, je Dylan lahko marsikaj, vendar nikoli to, kar od njega pričakujete. Nikoli. Morda je bil še pred minuto tu, vendar ga zdaj ni več. Zato pohitite in si priskrbite karte za filme in koncert, kajti pri Dylanu nikoli ne veste, kdaj ga bo odneslo skupaj z vetrom ...

"WE ARE OPEN FOR FILMS"

Tu je, tu! 1. september namreč. In september je za te stvari - se pravi - za filme.

Za uvod v novo kinotečno sezono je danes poskrbel Douglas Sirk s svojo nesmrtno klasiko Vse, kar dovoli nebo (All That Heaven Allows, Douglas Sirk, 1955). In kinotečni filmski vlak je tako odpeljal iz svoje postaje in bo sedaj neumorno in brez postankov sopihal skozi filmsko zgodovino.
Otvoritvenima projekcijama bo sledilo petkovo srečanje z genijem Luisa Buñuela in Salvadorja Dalíja. Filmske sladokusce namreč v temo kinodvorane vabita "eden najbolj izvirnih in vplivnih kratkih filmov", Andaluzijski pes (Un chien andalou, Luis Buñuel & Salvador Dalí, 1929) in svobodomiselna Zlata doba (L' âge d'or, Luis Buñuel & Salvador Dalí, 1930).

Luis Buñuel &  Salvador Dalí

V soboto pa nas čaka premiera še enega novega nakupa Slovenske kinoteke - filma Peklenski asfalt (Two-Lane Blacktop, Monte Hellman, 1971). Za katerega je, če malo preplonkamo iz Kinotečnika, "Ameriški režiser Richard Linklater leta 2000, ko je na festivalu v teksaškem Austinu vpeljal Peklenski asfalt, rekel, da gre »za najbolj čist ameriški road-movie vseh časov«, da izgleda kot »drive-in film, ki ga je posnel francoski novovalovski režiser«, da ima »najbolj kinematični konec v zgodovini filma«, da »avtomobilski motorji v filmih niso nikoli zveneli bolje«, da izgleda kot vestern (le da najhitrejšega revolveraša zamenja najhitrejši šofer), da je videti tako, kot da bi oživele fotografije Roberta Franka (The Americans), da je »zadnji film šestdesetih in prvi film sedemdesetih«, da »za razliko od filmov, ki so pripovedovali o odtujenosti kulture drog in protivojnih protestnikov, pripoveduje o odtujenosti vseh ostalih«, in da »gre v svoji ideji do konca, kar je redkost«.

"everything is going too fast and not fast enough"

 

 

Anyhow - upam, da ste v dobri filmski kondiciji. Ker to je šele začetek ;)