četrtek, 26. maj 2011

Bristol za cinefile

Ana, naša gostujoča blogerka numero uno, se vrača! No, pravzaprav se je že vrnila - iz Bristola, kjer je za slovo dobila posebno reportersko nalogo - "going native" v Bristolu, kot ga vidijo tamkajšnji kinoljubimci.


Enjoy!


*****


Wallace & Gromit, John Cleese, Cary Grant in Banksy v Piratih s Karibov 5: Na sledi tihotapcem iz Bristola



»Aja, pa veš kaj sem mislila, sedaj ko si že skoraj domačinka v Bristolu, če bi napisala eno tako kvazi reportažo/vodič po filmskem Bristolu? Tako v smislu, če se tam znajde filmofil, kam naj se da?« No, nekako taka so bila navodila iz ljubljanskega štaba. In če se kdaj znajdete v Bristolu, upam, da vam spodaj zapisano mogoče kdaj celo pride prav.

Kje torej začeti? Najbolje kar doma. Še posebej, ker so priprave na izlet lahko prav tako zabavne, kot izlet sam. S čim začeti? Popolnoma nepotrebno vprašanje, se strinjam. Osnovna priprava na Bristol obsega ogled vsaj dveh filmov. Wallace & Gromit: Prekletstvo Strahouhca (Wallace & Gromit in The Curse of the Were-Rabbit, Steve Box & Nick Park, 2005) je značilno britanska vrtičkarska skodelica čaja s ščepcem črnega humorja. V Bristolskem animacijskem studiu Aardman Animations sta jo ustvarila domačina Steve Box in Nick Park. Njena odlika je predvsem v tem, da vas na prijetno ekscentričen način uglasi z britansko mentaliteto. Exit Through the Gift Shop (Banksy, 2010), konfuzen dokumentarec o umetnosti grafitanja, je delo enega izmed najbolj »globalnih« in kritično-simpatično sporočilnih grafitarjev – Banksya. Tistega Banksya, ki je v notranjost kletk v Londonskem živalskem vrtu nasprejal sporočila v stilu – »dolgčas mi je«, »hočem domov«,… 


Banksyjevo mesto

 











Strokes Croft Open Gallery

























Kljub temu, da njegovi grafiti v Bristolu, kjer je začel svojo ustvarjalno pot, v boju z bristolskim občinskim svetom počasi izginjajo, pa sem in tja po mestu še vedno lahko naletite na kako njegovo urbano umetnino. O tem, da ima Bristol precej izrazito grafitarsko žilico, se lahko prepričate s sprehodom po mestnih ulicah. Okrožja kot so Strokes Croft, Easton in Bedminister so prave galerije na prostem. Spotoma pa se lahko »igrate« še bristolsko verzijo lova za izgubljenim zakladom – lov za Banksyjevimi grafiti. Na ta način po dolgem in počez spoznate mesto, poraženec pa na koncu vsem skupaj časti pivo v bližnjem pubu.
 

Po želji lahko v predpripravo dodate še kak film Mika Leigha ali pa Kena Loacha. Dolgi poletni večeri so namreč kot nalašč za posedanje na številnih prijetnih mestih v pristanišču, z dobro ohlajenim – google translate pravi: »jabolčnikom« oz. Cider-jem – in opazujete mimoidoče karakterje ter poizkušate ugotoviti iz katerega Leighovega filma so pobegnili na bristolske ulice. Kena Loacha pa lahko srečate v Bathu, ki se nahaja kratko avtobusno vožnjo ven iz Bristola. Bath je edino naravno »topliško« mesto v Veliki Britaniji, ki je svoj razcvet doživelo v času štirih kraljev Jurijev (I. – IV.), ki so v Britaniji vladali od 1714 do 1830. Preden je Bath zavzela londonska oziroma Britanska viktorijanska smetana, je bilo mesto znano predvsem po tem, da so se tam v toplih kadeh namakali že Rimljani. 


Bath je zagotovo dobro poznan tudi vsem ljubiteljem in ljubiteljicam del Jane Austen, nedavno pa smo ga na filmskih platnih lahko videli v Semnju ničevosti (Vanity Fair, Mira Nair, 2004) in v Grofici (The Duchess, Saul Dibb, 2008). V Bathu vam vsekakor priporočam tudi »a sneak peak« na vrt Royal Crescent hotela, ki se nahaja točno na sredini Royal Crescenta. Vrt hotela je pravi košček raja, ki sva ga z kolegico poimenovali kar Maternica z razgledom – A Womb with a View (sic.). V Bathu novembra lahko BFF-ate tudi »Kopalniški filmski festival« oziroma Bath Film Festival – http://bathfilmfestival.org.uk/.


Bath in Womb With A View

















Tudi Bristol gosti nekaj zanimivih festivalov, kot na primer Mednarodni festival kratkega filma Encounters – http://www.encounters-festival.org.uk/ in okoljsko ozaveščen ter na divjo naravo osredotočen Wildscreen Festival – http://www.wildscreenfestival.org/. Med večje festivale lahko prištejemo še festival posvečen nemi komediji oziroma Slapstick Festival - http://www.slapstick.org.uk/2011/index.htm in afriško obarvan Afrika Eye Film Festival – http://afrikaeye2010.blogspot.com/. Sem in tja lahko po naključju naletite tudi na kakšne odpiljene muhe enodnevnice, kot je na primer Mad Scientist Film Festival. Bližnja srečanja tretje vrste so vsekakor ena izmed odlik Bristola. Nikoli namreč ne veste, na kaj zanimivega boste naleteli za naslednjim vogalom.


Skorajda na koncu najdaljše ceste v Bristolu, imenovane Glouchester road, ki je v bistvu v eno samo dolgo ulico stisnjen svet, lahko med drugim najdete rojstno hišo Archibalda Aleca Leacha, bolje znanega pod imenom Cary Grant. Sever-severozahodno od Archibaldovega skromnega doma pa lahko tudi nakupujete pri Hitchcocku ali pa kosite pri Robinu Hoodu. Kar pa se tiče bližnjih srečanj tretje vrste, vas za vogalom čaka gospod V.


Rojstna hiša g. Granta (Careyja, ne Hugha!)
















Gloucester road&films
























Na drugi strani mesta, v Cliftonu nikakor ne smete mimo Clifton Collega, kjer je smisel življenja iskal John Cleese. In ga tudi našel v razvijanju ekscentričnih načinov hoje na trati pred kolidžem. Well, the »Cleesian glide« certainly got him far. :) Tistim, ki še niso našli smisla življenja, pa lahko prišepnem, da je ogromna zaplata tipi-topi urejene angleške trate še vedno tam in da Britanci prav lepo skrbijo zanjo . V Cliftonu lahko skozi čisto pravo »camero obscuro« občudujete tudi Bristolski »Golden Gate Bridge« oziroma Clifton Suspension Bridge. 


Clifton College & most
























Bristolski cinefili svoje večere preživljajo v treh izjemno cool kinih. V centu mesta lahko pod imenom Arnolfini najdete impresivni center evropskih sodobnih umetnosti – http://www.arnolfini.org.uk/. V bližini Arnolfinija, v pristanišču, se nahaja tudi prijetni Wateshed Media Centre – http://www.watershed.co.uk/. Arnolfini poleg odličnega filmskega programa ponuja zanimive razstave, eksperimentalne glasbene dogodke ter plesne in gledališke predstave. Poleg tega imajo izvrstno založeno knjigarno, prijetno kavarno in pravo pravcato bralno sobo. V Watershed Media Centru pa poleg odličnih filmov na vas čakajo številne delavnice, debatne skupine, okrogle mize, filmski kvizi in najbolj priljubljen pub v mestu, kjer po vsakem filmu ob vrčku piva potekajo intenzivne filmske debate. Zelo priljubljene pa so tudi nedeljske »kino-malice« oziroma t.i. »Sunday Brunches«. Tematsko obarvane dopoldanske nedeljske kino predstave pred ali po katerih ste s karto upravičen do popusta pri nedeljski malici oziroma kosilu. Yes please, sign me up for that new religion! :) Pod obvezno bristolsko cinefilsko izkušnjo spada tudi pred ali po-filmski obisk Falafel King kombija, ki je lociran v bližini obeh kinov. Na zunaj neugleden moder kombi, ki skrbi za zdrave dnevne in nočne obroke ima med Bristolčani legendaren status. 


Kino raj & Falafel kombi
























Če bi Metelkova imela svoj kino, bi zagotovo izgledal podobno kot Cube Micoplex Cinema – http://www.cubecinema.com/cubewebsite/. Gre za malo neodvisno in do konca alternativno kinodvorano, ki obratuje izključno na entuziazmu prostovoljcev. V Cube Cinema ne prodajajo Coca-Cole, pač pa po domačem receptu izdelujejo kar svojo – Cube Colo. Njihove akcije segajo tudi izven bristolskih meja in obsegajo zanimive projekte, kot na primer predvajanje filmov za preživele v potresu na Haitiju. Trenutno pa iščejo nekoga, ki zna izdelati vhodna vrata. Če ste tudi po vseh teh treh opcijah še vedno zainteresirani za ogled hollywoodske mainstream produkcije z dobro dozo popokane koruze, na vseh koncih in krajih lahko najdete obilico multipleksov.
 

Če pa ste slučajno bolj na kreativni strani in razmišljate recimo o tem, da bi posneli peti del Piratov s Karibov, se vam skorajda sam od sebe ponuja naslov Na sledi tihotapcem iz Bristola. Znameniti The Llandoger Trow Pub, kamor že od leta 1664 dalje – dandanes pa še posebej ob petkih in sobotah – radi zahajajo ljudje s črnimi obliži čez očesa in govorečimi papigami na ramah, zagotovo pozna kako zanimivo zgodbo iz piratske zgodovine. Pod pubom se je včasih nahajala tudi serija rovov, ki so tihotapce pred očmi oblasti vodili do reke Avon. Nedaleč od puba lahko najdete tudi kip pirata Johna Cabota, ki naj bi leta 1497 odkril Severno Ameriko. In kdor pravi, da je Ameriko odkril Krištof Kolumb, je zagotovo mrtvo pijan in ne zna več šteti. 1497 je po abecedi zagotovo pred 1492. Vse skupaj pa ima še dodaten plus. Za film vam ni treba iskati niti igralcev niti kostumografov. Vsak petek in soboto zvečer namreč lahko v centru mesta najdete par ducatov popolnoma opremljenih – se pravi s klobuki, papigami, črnimi obliži, meči, pištolami in vsem kar še spada zraven – in popolnoma pijanih gusarjev in gusark. 


Pub za pirate in John Cabot


Nisem čisto prepričana, ali gre zgolj za letošnjo modno muho ali pa za to, da imajo prebivalci Bristola nadvse močno gusarsko identiteto – v obeh primerih ste v plusu vsekakor vi.



torek, 24. maj 2011

Tarkovsky Über Alles

Stalker
















Duhovnik (aka Priest)
















Morda se pri Ekran ne motijo? Morda je v vsakem filmu tudi košček Tarkovskega? Kdo ve. Dejstvo ostaja, da sta si tale dva sumljivo podobna  ;)


Ali pač?

četrtek, 19. maj 2011

Skrivnost nič več!

Za vse tiste, ki niste razrešili velike uganke 

Kinopolis odhaja na Kino Otok!





















Torej, če malce artikuliramo -  skrajno prijazni organizatorji izolskega festivala so za vse člane kluba Kinopolis, ki bi kanili kreniti proti slovenski obali v upanju na dobršno mero kvalitetne in manj znane mednarodne filmske bere, pripravili Vikend paket aranžma, ki vključuje:

*   ogled vseh filmskih projekcij od petka, 10. junija do nedelje, 12. junija ;

*   brezplačno izkušnjo kampiranja v znamenitem (Š)kampu;

*   edinstveno priložnost, da izkusite festivalsko vzdušje in se okopate vsaj v soncu, če vam bo morje prehladno.



























Vse to, le za pičlih 15 evrov! 

Za dodatne informacije pišite na bojana.bregar@kinoteka.si!

Takole Kino Otok dela za vas :) Če pa bi tudi vi radi kaj naredili za Kino Otok, imate čas, voljo in kos kartona za štopanje proti Obali, potem si preberite naslednji razglas:

Otoški poziv prostovoljcem
Mednarodni filmski festival Kino Otok je že skorajda tu! Obzornice se bo letos dotaknil 8., za njo pa se za eno leto spet skril 12. junija. Da bi čas na obzorju čim bolje preživeli, pa potrebujemo tudi tebe! Ker je čas zasidranja že skorajda tu, imaš še zadnjo možnost, da se tudi ti odzoveš klicu in pridružiš skoraj stočlanski posadki prostovoljcev iz Slovenije in tujine. V kolikor te tovrstno prostovoljno delo na festivalu zanima, se nam lahko javiš na info@isolacinema.org. Pomembno je, da svojo prijavo vzameš resno – potrebujemo le brez zadržkov predane delavce, ki si lahko vzamejo čas v celotnem terminu festivala (tudi par dni prej in kakšen dan pozneje), podnevi in ponoči. Za prenočišče in prehrano festivalske ekipe v Izoli bo poskrbljeno.


There you go.
(No pun intended ;) ).

Čao!

torek, 17. maj 2011

Kako nas je obnorel Karpo Godina

Takole pod vplivom duha skupne rajnke Jugoslavije smo - že od pretekle razstave v Moderni galeriji - (naj)mlajši člani kinotečnega kolektiva postali bolj pozorni na nam manj poznano, skorajda skrito kinematografsko zapuščino ustvarjalcev, ki so bili del neke avantgarde že v časih, ko so naše starše šele sumili, jih da nosi napačen tok, ker "slušajo ploče i svirajo rok".

Vir : klik


























Kakorkoli že so ustvarjali, so se takrat zvečine imenovali amaterji. So pa nato nekateri "odrasli" in postali profesionalci. Eden od takšnih bivših amaterjev je tudi danes vsem dobro znani režiser Karpo Godina, ki mu bo Dušan Makavejev v naslednjih dneh odstopil mesto pod kinotečnimi žarometi.


Vir: klik


















Kot rečeno, vsak spodoben filmofil, ki kaj da nase, pozna Splav meduze (1980) pa seveda Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), pa ... mogoče še Umetni raj (1990)?

In pri tem se najbrž počasi že konča. Vsaj zame, ki se navkljub posipanju s pepelom in vzdihovanju, da "res moram večkrat pogledat kakšen slovenski film ..."  le redko spravim v sedež našega domačega kina na kakšen ponedeljek, ko se običajno nameni prostor večerom SFA. Razen če se vrti Rabljeva freska (1995). Ali Patriot (1998). Ali Morana (1994)!
(Devetdeseta so v resnici prvo zlato obdobje slovenskega filma ... :) ). 


A danes me je popolnoma nepričakovano razveselil in razsvetlil eden od Karpovih zgodnjih kratkih filmov, ki smo si ga - v duhu samoizobraževanja in izpopolnjevanja filmskega znanja, jasno - z užitkom ogledali (in z muzajočimi nasmehi ter komentarji pospremili ) v pisarni, via youtube.





Noro. Kul. 
Kratki igrano-dokumentarni film Zdravi ljudje za razvedrilo (1971) prikazuje, če preplonkam iz Kinotečnika, "Vojvodinjo, komično v svoji večnacionalni strukturi ... (Film) lahko "beremo" kot minimalistično in ironično razglednico Jugoslavije, ki globoko metaforično obravnava čas skozi rituale in ljudi."
Da ne omenjamo odbitega, nalezljivega "hipi-folkiš" komada, ki spremlja mimobežne pokrajine in podobe iz nekih drugih krajev, iz nekega drugega časa.

Jutri se nameravam zmigati v kino, izpitom navkljub, za pravi ogled na pravem, velikem platnu

In prisežem na Titovi podobici, ki vztraja na steni našega lokalnega bifeja, da tega ne pravim zgolj iz propagandnih namenov! :)

***
Pssst, filmobralci!

Še vedno velja, da se dobimo ta četrtek, same place, same time ...

Do takrat pa še eno berilce: Bonnie&Clyde

Čau!

torek, 10. maj 2011

Otoček filma na obzorju!

Hello!

Kot najbrž že veste, letošnjega Kino-Otoka ne boste čakali do skorajšnjih jesenskih dni, kajti že čez slab mesec dni bo pričel odvijati kolute svojega programa. Tako boste od 8. do 12. junija lahko že uživali v prvem poletnem pobegu na Obalo ...



















Fishy fishy fish!


Seveda obstaja razlog za to, da vam budim skomine po slanih kino-užitkih ...
A za enkrat je ta razlog še skrivnost :)

Ok, ok, samo namig! Kinopoličani, če še niste z mislimi v poletnih mesecih, je zdaj dober trenutek, da premislite o nakupu sveže zaloge kreme za sončenje ...

*****

Filmski bralci! Obveščam vas, da je Tamara držala obljubo z zadnje seanse in da je ... khm, informacija zdaj na voljo. Če želite dostop do nje, mi prosim pošljite mail!

*****

Makavejev se še vedno dogaja v naši dvorani, in vsem obiskovalcem priporočamo pravočasen nakup kart!
Če pa se vam toži po drugačnih filmografskih teritorijih, naj vas spomnim, da nas to soboto, ob 19. uri, obišče Fellini! Jasno, ne v osebi, zato pa vsaj v duhu, oziroma prek svojega filmskega alter-ega, g. Marcela "Cool" Mastroiannia, ki bo sebe in smisel svojega umetniškega bivanja iskal v legendarnem Osem in pol (8 1/2, 1963).

Za danes, adieu.

četrtek, 5. maj 2011

Kako smo pokopavali Jugoslavijo s filmom (in Dušanom Makavejevim)

Kinodvor, 4.maj, nekaj čez deveto zvečer  ...






































Priložnost, ki je kinodvorovsko kavarnico do roba napolnila z radovednimi gledalci :



























Sveža knjižna izdaja v založbi Slovenske kinoteke, katere naslov se v celoti glasi

Razpad Jugoslavije na filmu: Estetika in ideologija v jugoslovanskem in postjugoslovanskem filmu

avtorja Pavla Levija.

Lahko pa si drznemo ugibati, da je večina obiskovalcev prišla tudi zato, da bi prisluhnila zgodbam tega prav posebnega moža:









































Ladies and gents, Dušan Makavejev!

Poleg njega so nas v intelektualno razburljivo debato o črnem filmu, beli rajnki Jugoslaviji in sivem delavskem vsakdanu zapeljali Lana Zdravković, Nikolai Jeffs ter Nil Baskar, medtem ko je za generalno smer plovbe skrbel Denis Valič.





















Makavejev se je (vsaj za to poprej nepoučeno blogerko) pričakovano izkazal za zelo duhovitega in živahnega govorca, vendar tudi precej zadržanega komentatorja, ko je beseda nanesla na temne plati življenja v socialističnem režimu. Je pa zato njegovo trmasto hudomušno vztrajanje pri pozabi "vsega slabega" (npr. razlogov, ki so privedli do prepovedi nekaterih njegovih filmskih del v bivši Jugoslaviji) vseskozi pod vprašaj postavljala Makavejeva nič manj duhovita soproga.

Razprava je tekla v smeri vprašanja emancipacije, tako politične kot seksualne, ki ju je po besedah Lane Zdravković potrebno misliti skupaj, kar je vodilo do pretresanja radikalnih idej ene bolj kontroverznih figur v zgodovini psihoanalize, Wilhelma Reicha, ki se seveda pojavi tudi v naslovu tiste najbolj znane Makavejeve filmske avanture, imenovane W.R.: Misteriji organizma. Nadaljevanje je bilo zaznamovano s črno barvo, s katero so novi val jugoslovanskega filma prebarvale takratne oblasti, prek tega je pogovor odneslo dalje, v devetdeseta in do vojne na Balkanu, od koder ni bilo več prav daleč do sedanjosti in njenih aktualnih vprašanj politike, zgodovine in filma.





















































































































Po vprašanjih iz občinstva ...












































... se je pogovor uradno iztekel do konca.

Za nekatere se je tako pričel neformalni del večera, medtem ko s(m)o drugi mrzlim nočnim temperaturam pobegnili v zavetje svojih domov ...




















Čau!


P.S. Omenjena knjiga vas že čaka na blagajni Slovenske kinoteke!

sreda, 4. maj 2011

Makavejev v Kinodvoru & Filmska branja v Kinoteki

Ekspresno sporočilo št. 1: 
Še slabo uro časa imate, da se podvizate do Kinodvora, kjer vam bodo Razpad Jugoslavije na filmu - novo knjižno izdajo Slovenske kinoteke - ob debati osvetlili zbrani gostje na čelu z Dušanom Makavejevim.


Ekspresno sporočilo št. 2: 
Jutri ob 20. uri se v članskem kotičku v kavarni Kinoteke zgodijo četrta filmska branja, ki bodo tokrat v znamenju zaključka zgodbe o Orsonu Wellesu ter posvečena izmenjavi mnenj - tudi o naslednjem bralnem podvigu.

Se vidimo!