Kako nas je obnorel Karpo Godina

Takole pod vplivom duha skupne rajnke Jugoslavije smo - že od pretekle razstave v Moderni galeriji - (naj)mlajši člani kinotečnega kolektiva postali bolj pozorni na nam manj poznano, skorajda skrito kinematografsko zapuščino ustvarjalcev, ki so bili del neke avantgarde že v časih, ko so naše starše šele sumili, jih da nosi napačen tok, ker "slušajo ploče i svirajo rok".

Vir : klik

Kakorkoli že so ustvarjali, so se takrat zvečine imenovali amaterji. So pa nato nekateri "odrasli" in postali profesionalci. Eden od takšnih bivših amaterjev je tudi danes vsem dobro znani režiser Karpo Godina, ki mu bo Dušan Makavejev v naslednjih dneh odstopil mesto pod kinotečnimi žarometi.

Vir: klik

Kot rečeno, vsak spodoben filmofil, ki kaj da nase, pozna Splav meduze (1980) pa seveda Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), pa ... mogoče še Umetni raj (1990)?

In pri tem se najbrž počasi že konča. Vsaj zame, ki se navkljub posipanju s pepelom in vzdihovanju, da "res moram večkrat pogledat kakšen slovenski film ..."  le redko spravim v sedež našega domačega kina na kakšen ponedeljek, ko se običajno nameni prostor večerom SFA. Razen če se vrti Rabljeva freska (1995). Ali Patriot (1998). Ali Morana (1994)!

(Devetdeseta so v resnici prvo zlato obdobje slovenskega filma ... :) ). 

A danes me je popolnoma nepričakovano razveselil in razsvetlil eden od Karpovih zgodnjih kratkih filmov, ki smo si ga - v duhu samoizobraževanja in izpopolnjevanja filmskega znanja, jasno - z užitkom ogledali (in z muzajočimi nasmehi ter komentarji pospremili ) v pisarni, via youtube.

Noro. Kul. 

Kratki igrano-dokumentarni film Zdravi ljudje za razvedrilo (1971) prikazuje, če preplonkam iz Kinotečnika, "Vojvodinjo, komično v svoji večnacionalni strukturi ... (Film) lahko "beremo" kot minimalistično in ironično razglednico Jugoslavije, ki globoko metaforično obravnava čas skozi rituale in ljudi."
Da ne omenjamo odbitega, nalezljivega "hipi-folkiš" komada, ki spremlja mimobežne pokrajine in podobe iz nekih drugih krajev, iz nekega drugega časa.

Jutri se nameravam zmigati v kino, izpitom navkljub, za pravi ogled na pravem, velikem platnu. 

In prisežem na Titovi podobici, ki vztraja na steni našega lokalnega bifeja, da tega ne pravim zgolj iz propagandnih namenov! :)

***
Pssst, filmobralci!

Še vedno velja, da se dobimo ta četrtek, same place, same time ...

Do takrat pa še eno berilce: Bonnie&Clyde

Čau!