Iz sončnega Bristola se nam je (ponovno) javila Ana, ki se doli na Otoku opaja z zgodovino, zelenjem in vsem kulturnim kapitalom, kar ga je na razpolago :)
Za Kinotečni blog tokrat poroča o predpremieri filma Route Irish (2010) staroste britanskega filmskega realizma Kena Loacha. Uživajte.
VEČER S KENOM LOACHEM
(Bristol, 11. marec 2011)
Medijski center Watershed, ki je hkrati tudi najbolj cool bar v Bristolu, se nahaja tik zraven pristanišča v strogem centru mesta. Prostora s tako prijetno »buzz & fuzz« energijo in prijaznimi ljudmi zares ni težko vzljubiti. Program Watersheda sestavljajo nekakšna créme de la créme selekcija mainstream filma, s posebnim poudarkom na britanski produkciji, sodobni evropski in svetovni film, dokumentarci, retrospektive in program za otroke. Plus okrogle mize, filmske debate, pogovori z režiserji in ustvarjalci, delavnice, festivali, nedeljski kino-zajtrki, kvizi, posebne projekcije in še kaj. Recimo to, da Ken Loach živi le dobre pol ure stran.
 |
| Watershed |
Petkova predpremierna projekcija filma Route Irish (Ken Loach, 2010) je bila seveda razprodana. In tudi švedsko pohištvo na odru ni bilo le del razstave. Po projekciji sta na temno modre udobne fotelje sedla režiser Ken Loach ter glavni igralec Mark Womack. Oba »ready and set«, da nam navržeta kako zanimivo informacijo o filmu in njegovem nastajanju.
Route Irish, ki mestoma precej spominja na Loachevo zgodnejše delo Hidden Agenda (Ken Loach, 1990) je temačen politični triler, ki temelji na resnični zgodbi o dveh prijateljih iz Liverpoola. Fergus in Frankie se v Iraku znajdeta kot t.i. »plačanca« pri zasebni varnostni službi. Kot vojaka, ki komercialno opravljata vojaške naloge. Kot vojaka, ki jih uradne statistike žrtev vojne večinoma ne beležijo. Zato so zelo pripravna rešitev za profitabilne zasebne multinacionalke, ki večkrat prave razloge za njihovo smrt raje kar zamolčijo. Business as usual. Film nam tako o vseh absurdih Iraške vojne spregovori skozi intimno zgodbo dveh prijateljev, ki sta se v boju za preživetje in zaslužek znašla v trebuhu vojnih grozot. Na ta način jasno izpostavi ne samo politično, pač pa predvsem tudi moralno izprijenosti tovrstnega vojnega biznisa.
Ken Loach vsekakor ostaja zvest svojemu naturalističnemu stilu in prikazovanju resničnih ljudi in njihovega vsakdanjega življenja. Še vedno neutrudno in angažirano prevprašuje, argumentira in prikazuje neprijetne resnice, ki bi jih marsikdo za vselej rad pometel pod preprogo. Kar nas pripelje tudi do vprašaja, zakaj film o iraški vojni šele sedaj? Kot pravi Loach, predvsem zato, ker o takih stvareh nikoli ne smemo nehati premišljevati. V Iraku je še vedno zelo veliko število vojakov, prav tako pa je Irak »tempirana bomba« v glavah tistih vojakov, ki so se vrnili domov. Nočna mora se nadaljuje.
Mark Womack alias Fergus pa je med drugim z nami delil izkušnjo o specifiki režiserjevega dela z igralci. Kljub temu, da Loach dela z zelo natančno spisanim scenarijem, igralci le-tega nikoli ne poznajo v celoti, tako da morajo biti pripravljeni na vsakokratna presenečenja. Womack je tako povedal, kako se je v procesu večmesečnih priprav na snemanje v vojaškem kampu spoprijateljil z Johnom Bishopom - Frankiejem, nato pa je prvi dan snemanja izvedel, da je njegov partner v bistvu mrtev, saj se sam film začne s Frankiejevim pogrebom. Tako je bil v trenutku uglašen v popolnoma primerno čustveno stanje. »So, that was my first experience of beeing »loached«, pravi Womack.
 |
| Mark Womack |
 | ||||
| Prizor iz filma |
Scenarij za film je sicer spisal Paul Laverty, ime, ki je že dolgo časa stalnica v režiserjevi ekipi. Loach pa se je za Route Irish odločil tudi ponovno združiti moči z direktorjem fotografije Chrisom Mengesom, ki je sodeloval pri nekaterih njegovih najzgodnejših delih, na primer Kesu (Kes, Ken Loach, 1969). Malo za šalo, malo pa za res je režiser o dolgoletnem prijateljstvu z Mengesom, s katerim sodeluje že od leta 1966, pripomnil tudi, da je bilo ponovno delo z njim precej naporno, saj se zaradi starosti ne slišita več dobro, kar precej otežuje proces dela.
Po pogovoru je sledilo še podpisovanje scenarija oziroma knjige Route Irish (poleg scenarija je v njej objavljenih tudi nekaj zanimivih člankov v zvezi z iraško vojno ter celotno ozadje zgodbe o Fergusu in Frankieju) in pa seveda »a pint«, ki je bil dober izgovor za tiho strmenje v reko in premišljevanjem o tem, kar smo ravnokar videli.
»I guess we have been »loached« too.«
 |
| Trofeja |
by
Ana Šturm
Ni komentarjev:
Objavite komentar