Kot že rečeno in napovedano, se
bodo branja v novi sezoni pričela tretji ponedeljek ob 18. uri (ključni besedi za filmska
branja v Kinoteki) v vinotočnem mesecu, zavoljo gostovanja Mesta žensk pa bodo
nekoliko feministično obarvana. Na srečo sem kaj hitro ugotovila, da se filmi
in ženske v knjižnih delih le ne pojavljajo tako zelo redko, kot sem strahoma
sumila pred raziskovanjem po bolj ali manj zaprašenih policah.
Zborniki in knjige so se nabirali
in kmalu je postalo jasno, da bo morala selekcija čimprej zagnati kolesje ali
pa bomo isto temo kot bolan smrkelj vlekli do spomladanskega sonca. Zato sem po
slalomiranju med poglobljenimi psihoanalitičnimi prispevki, diplomah o ženskah
in filmih ter še čim podobnim izbrala uvodno (relativno generalno) besedilo v Zbornik besedil medijskih študijev in
feministične teorije avtorice Ksenije H. Vidmar – ŽENSKI ŽANRI (spol in
množično občinstvo v sodobni kulturi), ki je priročno dostopen v številnih
knjižnicah.
Skozi neformalen in skrajno odprt
»brainstorming« bi o ženskah kot gledalkah oz. bralkah spregovorili kot
industrijski kategoriji, ki pravzaprav sama ustvari žanrskega gledalca oz. v
našem primeru, gledalko. V ta paket sodi torej tudi ideja o ženskem spolu (gender)
kot družbenem konstruktu, enako velja za moški spol (naletela sem na zanimivo
idejo, da je ...spol praksa citiranja in
imitiranja[1]...).
Potrdili/ovrgli ali nič od tega bi tezo, da je prevladujoča pozicija v holivudskih filmih pozicija tistih s
falično pritiklino. Je lahko melodrama možnost za imaginarno razrešitev
konkretnih družbenih konfliktov (tudi spolnih)? Se ženske skozi gledanje soap
oper res identificirajo z negativno figuro in s tem sproščajo jezo (ujetnice v
svojem spolu in pripisanih lastnosti tega)?
[1] Ksenija H. Vidmar, Ženski žanri-spol in množično občinstvo v
sodobni kulturi, Ljubljana 2001, p. 24
To in še več ali pa manj čez
teden dni v kinotečnem kotičku.
Z vami (vama, tabo) bo Julija
Somrak.
1 komentar:
Kašni kr neki filmi so bli enkrat.
Objavite komentar