"CHRISTMAS SPECIAL"

Yes, yes, it's that time of the year... od danes naprej tudi uradno. Govorimo o času rdečih nosov (zaradi mraza in morda še česa drugega) - in če se podamo v vrtinec seznamov - gre za čas rdeče barve nasploh, pa za čas debelih rokavic, pisanih šalov, belih omel, božičnih okraskov, brazglavega nakupovanja, pisanja kartic, pečenja piškotov, potice in ostalih dobrot, za čas enormnih računov za elektriko (ki bodo pestili predvsem mestne oblasti), večinoma slabe ali obupne glasbe in "cheesy" filmov. Gre pa tudi za čas družinskega druženja pred TV-jčkom, ko v kotu na umetni smrečici migetajo pisane lučke, oziroma, če smo iskreni ponavadi migeta samo še vsaka druga ali tretja lučka. Drži, božično-novoletni prazniki so čas, ki ga dostojno lahko preživite samo tako, da imate pri roki vedno polno skledo (močnega) punča in najboljšega prijatelja ali prijateljico. Tako kot Frank Sinatra in Bing Crosby.

Osebno me čez božično-novoletne praznike, v relativno stabilnem psihičnem stanju in brez močnejših samomorilskih teženj, uspe spraviti predvsem intenzivno gledanje dveh oddaj. Prva je "Whose Line is it Anyway", druga pa je "QI Series" oziroma Quite Interesting s Stephenom Fryem, kjer znani in manj znani britanski komiki izvajajo svoje intelektualne samomore (tako, vidite, gre za popolnega božičnega duha!). Zadeva je čisto zares "Quite Interesting" plus zabavna, which is double the fun! Toplo priporočam.

Stephen Fry kot voditelj oddaje "QI Series"

Poleg tega, da se ob gledanju "QI Series" krasno zabavaš, zveš še cel kup zanimivih "dejstev". Naprimer, v neki mali vasici v Nürnbergu so od leta 1840, pa vse do konca druge svetovne vojne, delovali edini proizvajalci božičnih okraskov oziroma "tistih okroglih in zelo krhkih stvari, ki jih ponavadi obesimo na božično drevesce". Lokalni steklarji so bili namreč prvi, ki se jim je zazdelo, da bi pobarvane steklene bučke lahko prisrčno izgledale obešene na zeleno vejevje. Z njimi so zalagali cel svet. Ko so bili na vrhuncu svoje "slave" je bilo več kot 95% vseh okraskov v Ameriki izvoženo iz zgoraj omenjenega kraja.

"Nürnberški izum"

In ko smo že pri Ameriki - in the old days - so bila božična drevesa, poleg nürnberških steklenih krogel, okrašena tudi s pravimi svečami. To tradicijo pa so ameriške zavarovalniške družbe leta 1908 ukinile. Zaradi gorečih svečk na božičnem drevesu, naj bi namreč leta 1885 do tal pogorela Čikaška bolnišnica, prav tako pa naj bi okrog istega časa zaradi gorečih sveč na drevescu umrli trije božički. Ko so se namreč pod drevo sklanjali po darila, se je vžgala njihova brada... ah, te čudovite pozabljene ameriške tradicije.

Če ste sociologi ali antropologi, pa vas bo zagotovo zanimalo tudi, kako božič praznuje pleme britanske kraljeve ali bolje rečeno kraljičine družine.

Na božični večer, se pravi 24. decembra, se kraljičino pleme zbere v beli sobani v Sandrighamu,  okrog nekaj čez 6 metrov visokega božičnega drevesa, ki ga okrasi kraljica sama. Ah, yes, she trully is very acomplished!

Sandrigham House, Norfolk Estate

Ob petih si vsa družina, z izjemo kraljice, ki pije svojo posebno indijsko mešanico, privošči skodelico Earl Greya. Nato grizljajo sendviče, torte in drugo pecivo. Točno ob šestih popoldan in na kraljičin znak - i wonder if she says "ein, zwei, drei" - si podarijo praktična darila (govorimo o loncih za kuhanje(??!) in podobnem). Odpiranje daril na božični večer je sicer nemška tradicija in ja, popolnoma prav imate, člani britanske kraljeve družine so dejansko Nemci. Po božični večerji ženski del družbe zapusti jedilnico, princ Filip pa moškemu delu plemena postreže z brandyjem. Naslednje jutro vsakega člana družine ob postelji čaka "božična nogavica", pri zajtrku pa po britanski tradiciji pokajo "božične petarde", ki so nekakšni papirnati tulci zaviti v svetleč papir. Pravijo tudi, da kraljica ob tem početju ne mara nositi papirnate "party" čepice.

"Christmas Cracker"

Po božičnem kosilu gre kraljica v salon in gleda svoj govor na televiziji - tako - kot vsi zgledni britanski državljani.

Karakterje na risbi lahko poljubno
zamenjate s člani kraljičinega plemena

In, če slučajno še niste vedeli, sveti Nikolaj a.k.a. Božiček originalno prihaja iz dežele dateljev - Turčije - ali, kot v eni izmed oddaj, z močnim turškim naglasom, pravi Phill: "Happy Christ-mas!" 
Naj na koncu božične QI blogovske epizode pa naj izrazimo še dvom v obstoj Božička - znani temnopolti ameriški komik Dick Gregory pravi nekako takole: "Nikoli nisem verjel v Božička, ker sem vedel, da noben bel moški ne bo prišel v mojo sosesko po tem, ko se znoči."

Tako, to je bilo nekaj zanimivih božičnih faktov, za katere se zahvaljujemo Stephenu Fryu in njegovi raziskovalni ekipi. Prepričana sem, da s tem novo pridobljenim znanjem božič nikoli več ne bo enak. Tudi sicer pa vam Kinopolis v novem letu želi življenje kot v filmu; velika pričakovanja, sladki vonj po uspehu, pot v Indijo, rimske počitnice in sobo z razgledom, pa divje jagode, čokolado, kavo in cigarete, večno sonce brezmadežnega uma in vse, kar dovoli nebo.

Prizor iz filma Večno sonce brezmadežnega uma

Pa še kratka, a sladka EPP sporočilca za tiste, ki so pozabili, da je že skoraj božič in še niso uspeli kupiti daril ali splanirati enotedenskega božično-novoletnega rajana v eni izmed vzhodnoevropskih prestolnic. Letošnji "Christmas special", ki vam ga ponujamo v Kinoteki zajema naslednje točke:

• Pri naši dragi blagajničarki Marti ali v pisarni Kinopolisa lahko kupite darilne bone (za 2, 3 ali 5 vstopnic).
• Za dolgotrajnejša popotovanja po filmskih svetovih lahko podarite članstvo v najbolj filmskem mestu - Kinopolisu.
• Na naših policah med drugim filmski radovedneži lahko najdejo (in kupijo) zanimivo filmsko literaturo.
• Za vse tiste, ki bi radi podarili nekaj res posebnega, pa smo ponatisnili epski kekčev plakat v kitajskem jeziku. How cool is that?
• Vsi, ki na silvestrovo ne mislite zmrzovati na prostem, pa vabljeni na novoletno premiero klasičnega muzikala Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953).

Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953)

Dvigni zaveso (The Band Wagon, Vincente Minnelli, 1953)

KDO NE MARA RISANK?

Če ste se kdaj hudovali in spraševali, zakaj nekateri tuji animirani filmi v naših kinodvoranah niso dostopni tudi v nesinhronizirani obliki (npr. Despicable me s slovenskim naslovom Jaz, baraba, v katerem je polovico šarma ravno v glasu deklice Agnes)[1], potem je velika verjetnost, da se boste vsaj enkrat udeležili katere izmed projekcij festivala Animateka. Ta poudarja, da so tovrstni filmi (animirani) namenjeni prav vsem in lahko v njih uživamo ne glede na starost ali kakšno drugo okoliščino. Zato bomo decembrsko srečanje namenili animaciji.

  

Marcel Jean (veliko ime v svetu animacije) v enem izmed svojih prispevkov opisuje začetke animacije, ko se je kot precej marginalen način izražanja postopoma uveljavljala do pomembne vloge v sodobnem času, ko s pomočjo tehnološkega razvoja skorajda ne ločimo med animiranim prikazom ter realnostjo oz. filmsko projekcijo. Dejstvo je, da se omenjeni žanr bliskovita razvija in znotraj filmskega sveta (p)ostaja nezamenljiv.

  

Na tokratnih branjih (še vedno ostajamo zvesti tretjemu ponedeljku v mesecu) 19. decembra ob 18. uri (ki se na podlagi naših srečanj širijo v branja IN razmišljanja) bomo odprli prostor spominom na starejše risanke, vtisom sodobnih animiranih projekcij in festivalom animacij. Se vam zdi, da imajo risanke oz. animirani filmi kakšno družbeno funkcijo? Ali bi to omejili na mlajšo generacijo? Kaj so vam pomenile risanke nekoč in kaj danes? Kje in kakšna bo animacija čez desetletja? Druge vprašaje za vprašanji prepuščamo vam.

  

V razmislek o svetu animacije vam svetujemo članek Kompozitna slika: povijest mutacija Marcela Jeana iz zbornika Kad animacija susreće žive, ki vas v sprintani obliki čaka v našem kavarniškem kotičku. V kolikor boste želeli članek intenzivneje preučiti, ga bomo na željo tudi skopirali.

Poleg junakov risank in animiranih likov bo z vami Julija Somrak.

---

[1] http://www.youtube.com/watch?v=D4i7vS_UO4Q

MAVRIČNI FILM

Kot že toliko let poprej, se v zimskem času kinotečni repertoar za nekaj dni odene v mavirčne barve. Govorimo o Festivalu gejevskega in lezbičnega filma (FGLF), ki s svojim programom popestri sicer prevladujočo heteronormativnost, ki se je zaenkrat ne more ogniti nobena kinodvorana. Novembrska branja (21. 11. ob 18. uri v Kinoteki) bomo navezali na omenjeno, med sproščeno debato (kar smo dokazali na prejšnjem srečanju) pa bomo odpirali prostor vsem možnim ovinkom.

Nekaj začetnih misli si lahko si lahko izposodimo iz članka Braneta Mozetiča – Homoseksualnost in slovenski film, ki je bil objavljen v 46. številki Mladine (2009) in je zlahka dostopen na spletu, sprintana verzija pa vas čaka tudi v našem bralnem kotičku (levo od šanka). S pomočjo tega besedila bomo debatirali o tem, ali je bil filmski svet kljub povprečnemu mišljenju, da smo danes v stanju najbolj razvitega/odprtega duha, nekaj desetletij nazaj bolj strpen oz. svobodnjaški. Koliko in na kakšen način se homoseksualnost pojavlja v sodobnih slovenskih filmih? Se analiziranju homoseksualnih elementov v slovenskih filmih raje izognemo?

Tematika pa je zanimiva tudi izven nacionalnih meja. Ste v filmih že opazili eksplicitne prizore, ki zanikajo homoseksualnost junaka ali junakinje? Bi se strinjali s feministično kritiko, da lezbični prizori v prvi vrsti ustrezajo heteroseksualnemu moškemu voajerizmu? Med pogovorom bomo ugotavlajali, koliko in kaj vemo o teoriji queer, ki niti ne dopušča jasne sinteze.[1] Kaj vemo ali pa si mislimo o enem pomembnejših bojev queer filma, ki naj ostane odprt radikalen prostor, neomadeževan s strani komercialnega nadzora in popularnih form[2]?

Pri naštetih vprašanjih in temah nam bo pomagal gost v debati – Aleš Zobec, ki je na področju filma in homoseksualnosti še malce bolj podkovan. Hkrati pa je bil del selekcijske skupine, ki je izbirala posneto gradivo, ki bo predstavljeno na letošnjem FGLF.

Z vami (vama, tabo) bo poleg Aleša tudi Julija Somrak

---

[1] Povzeto po Knjiga o filmu.

[2] Pam COOK, Knjiga o filmu, Ljubljana 2007, p. 506

FESTIVALI, FESTIVALI!

Uvod v praznično vzdušje se za filmofile ne začne z okrasitvijo mesta, pa tudi ne s postavitvijo stojnic ob Ljubljanici ali z vonjem po kuhanem vinu. Niti z božičnimi pesmimi, ki začnejo odmevati iz prav vsakega radijskega sprejemnika, z ličnimi v rdeče, belo in zeleno preoblečenimi izložbami ali s prvim snegom.
Ne, filmofile v happy-go-lucky voljo spravijo filmski festivali. To je tisto, zaradi česar se jim nenehno smeji in tisto, kar jim povzroča tople mravljince v nožnih prstih. Kar je pravzaprav povsem logično. Beseda festival namreč izvira iz latinske besede "festivus", ki pomeni prazničen.
Uvod v praznovanje se začne z Ljubljanskim mednarodnim filmskim festivalom. LIFFE (9. - 22. november 2011) je vsekakor THE filmski dogodek pri nas. Zakaj? 114 odličnih filmov. Dolge vrste za nakup kart. Številne razprodane predstave. Polne dvorane. Super vzdušje. Festivalu uspe spraviti filmofile, pa tudi vse tiste, ki sicer ne hodijo prav pogosto v kino v neko hipnotično načrtovanje oziroma preučevanje programa. "Prisili" jih v intenzivno branje o filmih, v brskanje po internetu, v raztezovanje časa in v računanje razadalj med različnimi ljubljanskimi kino lokacijami. Ljudi pripravi do tega, da za skoraj dva tedna v novembru prilagodijo svoje življenje filmu. Film za teh nekaj dni postane pomembnejši od življenja. Tako. Če nisi na Liffeju te preprosto ni. Tako kot na Facebooku. Evo.

Takoj za festivalom Liffe bo platno Slovenski kinoteke zasedel festival z najdaljšo kilometrino pri nas. Festival gejevskega in lezbičnega filma ali krajše FGLF (26. november - 4. december 2011) vedno prijetno preseneti s svojim bogatim in zanimivim programom.
Tretji festival, ki bi se ga vsako leto prav vsi morali veseliti kot majhni otroci pa je Animateka (5. - 11. december 2011). Animateka je 100% "a feel good" festival. Mesto odane v pravljično vzdušje in kdor ima čas mu res toplo priporočam jutranje oglede otroškega programa. Jutranja doza risank deluje kot nekakšna droga, ki te naredi srečnega. Preverjeno.

Vsi trije omenjeni festivali; eden v celoti, dva pa v veliki meri gostujejo tudi v Slovenski kinoteki. Tako da bomo o njih zagotovo še pisali.

Yes we are.

Filme jemljemo resno.

Smrtno resno.

Sedaj pa še beseda ali dve o tokratnih filmskih srečanjih. Na njih bomo v ponedeljek, 7. novembra ob 18:00 v kinotečnem kotičku klepetali o ... filmskih festivalih, seveda!
Ste festivalski zasvojenci? Ali vas filmski festivali sploh ne ganejo? So vam filmski festivali sploh všeč? Kaj vam pomenijo? Kaj na njih vam je všeč? Kaj ne? Kakšen festival bi si želeli vi? Kateri so vaši najljubši festivali? Katere slovenske in tuje festivale ste že obiskali? Katerih še niste obiskali, pa bi si jih želeli? Na katere festivale imate lepe spomine in zakaj? Kateri je bil vaš najljubši film, ki ste si ga ogledali na festivalu? Imate morda izkušnje z delom na filmskih festivalih? Kako je s prostovoljnim delom na festivalih? Se splača? Kako se pripravljate na festivale? Kje se informirate o filmih? Imate že kupljene karte za Liffe? Še ne veste točno, katere filme bi si šli (p)ogledati in rabite kako priporočilo? Skratka ... besed nam vsekakor ne bo zmanjkalo.

Se vidimo!

OCCUPY WALL STREET

Sredino projekcijo klasike osemdesetih Wall Street (Oliver Stone, 1987) posvečamo aktualnim bojem proti globalnemu kapitalu, ki se pri nas odvijajo pred "Boj za", le ulico proč od dvorane Slovenske kinoteke.

Naključij ni, vse je "na ključ" in tematik o naraščajočem vplivu finančnega sektorja na družbo in življenje, o premajhnem vplivu in zastopanosti posameznikov in marginaliziranih družbenih skupin pri političnem odločanju, o zahtevi po globalni pravičnosti in ohranitvi socialne države se tako v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo lotevamo tudi v Slovenski kinoteki.

Delavsko-punkerska univerza oziroma krajše DPU je kolektiv študentov, mladih raziskovalcev in doktorjev znanosti, ki vsako leto organizira cikel predavanj, bralne seminarje in konference o določeni problematiki. Letošnji, že 15. letnik, nadaljuje nekajletno tradicijo ukvarjanja s politično ekonomijo, njegova rdeča nit pa je "financializacija". Če malo preplonkamo iz Kinotečnika, "gre za strokovni termin, ki označuje naraščajoč vpliv finančnega sektorja ne zgolj na gospodarstvo, ampak na družbo in življenje na splošno."

V sodelovanju DPU-ja in Slovenske kinoteke bo tako enkrat mesečno potekal filmski seminar. Vsakokratni projekciji filma, katerega tema se bo povezovala s problematiko financializacije, bo sledilo predavanje in diskusija. 

"Gibanje 15O" oz. bolje rečeno njegove ideje tako počasi zavzemajo vse več javnih prostorov.

Nekaj o tem, kaj se pravzaprav dogaja, pa naj tokrat pove serija odličnih fotografij, ki smo si jih izposodili pri foto skupini gibanja. Več fotografij pa najdete tu.

Megasranje

"Boj za"

Yes, we camp!

Who are we?

 

Reinkarnacije Boba Dylana

Delavci in delavke

Študentke in študenti

Anonymusi

Mi smo 99%

Revolucija v teku na ljubljanskem maratonu ...

... na Filozofski fakulteti ...

... in v Slovenski kinoteki.

Film Wall Street bo predvajan v sklopu kinotečne nanizanke Kino-katedra, namenjene presežnemu osvetljevanju določenih filmskih in družbenih konceptov.

O fenomenu t. i. financializacije, bo po projekciji predaval Dragan Nikčevič.

Vstop je prost.

!!!

BABE in FILM

Kot že rečeno in napovedano, se bodo branja v novi sezoni pričela tretji ponedeljek ob 18. uri (ključni besedi za filmska branja v Kinoteki) v vinotočnem mesecu, zavoljo gostovanja Mesta žensk pa bodo nekoliko feministično obarvana. Na srečo sem kaj hitro ugotovila, da se filmi in ženske v knjižnih delih le ne pojavljajo tako zelo redko, kot sem strahoma sumila pred raziskovanjem po bolj ali manj zaprašenih policah.

Zborniki in knjige so se nabirali in kmalu je postalo jasno, da bo morala selekcija čimprej zagnati kolesje ali pa bomo isto temo kot bolan smrkelj vlekli do spomladanskega sonca. Zato sem po slalomiranju med poglobljenimi psihoanalitičnimi prispevki, diplomah o ženskah in filmih ter še čim podobnim izbrala uvodno (relativno generalno) besedilo v Zbornik besedil medijskih študijev in feministične teorije avtorice Ksenije H. Vidmar – ŽENSKI ŽANRI (spol in množično občinstvo v sodobni kulturi), ki je priročno dostopen v številnih knjižnicah.

Skozi neformalen in skrajno odprt »brainstorming« bi o ženskah kot gledalkah oz. bralkah spregovorili kot industrijski kategoriji, ki pravzaprav sama ustvari žanrskega gledalca oz. v našem primeru, gledalko. V ta paket sodi torej tudi ideja o ženskem spolu (gender) kot družbenem konstruktu, enako velja za moški spol (naletela sem na zanimivo idejo, da je ...spol praksa citiranja in imitiranja[1]...). Potrdili/ovrgli ali nič od tega bi tezo, da je prevladujoča pozicija v holivudskih filmih pozicija tistih s falično pritiklino. Je lahko melodrama možnost za imaginarno razrešitev konkretnih družbenih konfliktov (tudi spolnih)? Se ženske skozi gledanje soap oper res identificirajo z negativno figuro in s tem sproščajo jezo (ujetnice v svojem spolu in pripisanih lastnosti tega)?

---

[1] Ksenija H. Vidmar, Ženski žanri-spol in množično občinstvo v sodobni kulturi, Ljubljana 2001, p. 24

To in še več ali pa manj čez teden dni v kinotečnem kotičku.

Z vami (vama, tabo) bo Julija Somrak.

p.s. Za vse željne še več branja na omenjeno temo priporočam ostale tekste zbornika. Če je to premalo, pa članka Film - ženska tovarna sanj avtorice Elizabeth Cowie ter Feminizem, filmska teorija in "samski stroji", ki je delo Constance Penley

Nekaj za v uho :)

EARZOOM

Zagotovo je najbolj artikuliran, vsebinsko bogat ter obenem jedernat opis EARZOOM festivala nastal izpod peresa oz. tipkovnice njegovega direktorja Mihe Ciglarja, ki ga najdete na drugi strani sveže dišečega Kinotečnika. Vseeno namenimo omenjenemu festivalu zvočnih umetnosti še kinotečni pogled.

Ta se vedno zaiskri, ko pride do širjenja polja različnih umetniških zvrsti ter njihovih strok, ki morajo »po defaultu« težiti k interdisciplinarnosti. Nikoli ni odveč poudariti, da nam ustreza le ena definicija umetnosti (v kolikor v humanističnih vodah na proces definiranja sploh pristanemo). Da je nekaj, kar vržemo v koš z nalepko »To je umetnost« tam, ker je to stvar dogovora. 

Festival EARZOOM pritegne s svojim svežim in nujno potrebnim pristopom do zvočnih umetnosti, med katere sodi tudi računalniško ustvarjanje zvoka. Eden od vsebinskih poudarkov je med drugimi na, milo rečeno, neskončnih možnostih računalniškega zvoka ob podpori ravno tako v neskončnost razvijajoče se tehnologije. Z drugimi besedami, na festivalu boste med drugim lahko slišali koncert Applovega iPhona.

V času dogodkov (v nedeljo 2. 10. in torek 4. 10. v Kinoteki, sicer pa tudi drugod) se bo verjetno odprlo kar nekaj možnosti za prevetritev konceptov zvoka, sodobne in elektronske glasbe ter umetnosti. 

Prezreti ne gre omenjanja zvoka v svetu, ki ima poleg umetnostne tudi družbenopolitično komponento. In ker »vsi vemo«, kam gre ta svet, nas slednji poudarek še bolj razveseljuje. Ali kot bi rekel Jimi Hendrix: »Music doesn't lie. If there is something to be changed in this world, then it can only happen through music.«

Morda pa se nekatere spremembe začnejo z vami in festivalom.

Anino blogersko pero si je izposodila Julija Somrak

PREDAJAMO SE VETRU IN NJEGOVI MUZIKI

Ciao!

Drage moje, dragi moji  - sledi posebno obvestilo v zvezi s kinopoličanskim izletom na Dneve nemega filma v furlansko mestece Pordenone.
Tekst je tokrat za Kinotečni blog prispeval Miha Zadnikar.

Plakat za 30. Festival nemega filma v Pordenoneju

KINO-UHO: vodeni izlet na Dneve nemega filma v Pordenonu!

Predajmo se Vetru in njegovi muziki!

Slovenska kinoteka, njena kinoušesna uprava vam za soboto, 8. oktobra 2011 ponuja prav posebno poslastico. Precej let je že minilo, odkar smo organizirali dvoje uspelih izletov na slavni festival Dnevi nemega filma (Le giornate del cinema muto) in si tako ogledali epski mojstrovini Železni konj (John Ford, ZDA 1924) in Napoleon (Abel Gance, Francija 1927). Kdor se je udeležil katerega od obeh izletov, ta utegne povedati, da je šlo za izjemno šarmantna, poučna dogodka, pravi rariteti. Sedeti med stotinami najpomembnejših filmskih arhivistov, kinotečnih moljev, izvedenk, izvedencev za zgodnjo kinematografijo z vsega sveta, že to dejstvo zagotavlja v dvorani Teatra Verdi enkratno ozračje. Za navrh pa prejmemo še projekcijo nemega filma z velikim orkestrom pod vodstvom enega izmed vodilnih dirigentov in skladateljev kinske godbe.

Topot vas srčno vabimo na ogled pozne neme klasike Veter (The Wind), ki jo je leta 1928 v ZDA zrežiral švedski mojster Victor Sjöström (včasih imenovan tudi Seastrom), v njej pa magistralno nastopajo Lillian Gish, Lars Hanson, Montagu Love in Dorothy Cumming. Orkester FGV Mitteleuropa bo vodil sam skladatelj Carl Davis, gre pa za zaključno prireditev jubilejnih, XXX. Dnevov nemega filma v Pordenonu! In takšne priložnosti vsekakor ne gre zamuditi, saj so projekcije nemih filmov z veliko orkestrsko zasedbo v zadnjih letih postale organizacijsko tako zelo drage, da si jih dejansko ne more privoščiti vsakdo. Vključno z nami. Tudi in predvsem zato gremo na oktobrsko sobotno pot v Italijo.

Zamisel o ekranizaciji zgodbe o Vetru, ki jo je spisala Dorothy Scarborough, se je porodila sami veliki igralki Lillian Gish. Gre za enega od poslednjih nemih filmov, ki so jih sproducirali pri MGM. Studijski upravnik Irving Thalberg se je hipoma ogrel za idejo, na katero je prišla igralka. In ne le to – Lillian Gish si je lahko sama izbrala a) režiserja, s katerim je slabi dve leti poprej že uspešno sodelovala pri filmu Škrlatna črka; in b) soigralca Larsa Hansona – slednji jo je očaral že leta 1924 kot partner Grete Garbo v švedski produkciji in Stillerjevi režiji Sage o Gösti Berlingu, MGM pa je dvojico Garbo / Hanson s pridom izkoristil in pripeljal do vrhunca še z nastopoma v Telesu in hudiču (Clarence Brown, 1926) in v delu Božanska ženska (Victor Sjöström, nastane istega leta kakor Veter!), ki danes velja za zgubljeno, saj obstoji zgolj njegovih devet minut. Osupljivo virtuozna Lillian Gish v pričujoči drami o ženskem trpljenju spet potuje – tokrat z Vzhoda, iz Virginije v zahodni Teksas. Ves čas filma se veter samo krepi, prah se razpihuje vsepovsod, še v kamero seže, peščeni drobci se kot bruno zapičijo v naše oko, ko spremljamo fantastičen Sjöströmov dramaturški drnec, poln spolnih in medčloveških strasti, napak, odklonov in spodmikov, ki naposled dosežejo pravi pravcati tornado in se razletijo v zgledno katarzo.

Maestro Carl Davis (rojen leta 1936 v New Yorku; že desetletja živi in ustvarja v Londonu) je nesporno prvo ime, kar zadeva kinsko godbo za nemi film, za navrh pa je tudi nenadkriljiv v slogovnih razponih, ki segajo, kakor se reče, od Broadwayja do klasike, od pop muzike do Parsifala. Svoja zgodnja dirigentsko-kompozicijska leta je Davis namenil študiju glasbenih razlik, plesu in baletu Potem je prišel še film – najpoprej s produkcijo Thames Television, pozneje v neodvisni navezi firme Photoplay, ki sta jo osnovala – danes že pokojni – David Gill in njegov sodelavec, veliki filmski zgodovinar Kevin Brownlow. Trojka je soustvarila nekaj temeljnih del, ki so poskrbela tako za  visoko znanstveno raven kakor za povsem novo popularizacijo zgodnje kinematografije: televizijske serije Hollywood, Neznani Chaplin, ustrezni televizijski prispevki o Busterju Keatonu, Haroldu Lloydu ... – vsi z Davisovo fino ozgodovinjeno in šarmantno muziko. Prelomno je bilo leto 1980, ko je Brownlow zaključil svoje življenjsko delo z restavriranjem peturnega epa Napoleon, ki je zanj Carl Davis spisal izvirno glasbo, navdušenje po premieri in ponovno rojstvo Napoleona pa je doživel še ostareli režiser Abel Gance. In potem kmalu mirno zaspal, projekcije nemih filmov z živo orkestrsko glasbo pa so postale pravi kult. Restavrirane klasike – bodisi z izvirno, zgodovinsko bodisi z Davisovo muziko – so se kar kar zvrstile: Chaplinove Luči velemesta, Ben Hur, Nestrpnost … Precejšnjo srečo smo imeli konec osemdesetih in v devetdesetih, da smo jih kar nekaj z orkestrsko izvedbo slišali tudi v Ljubljani – v Cankarjevem domu in nekdanjem kinematografu Union. Davis sklada precej tudi za BBC (zaslovel je že v sedemdesetih z maratonsko serijo Vojne vihre) in tekočo filmsko produkcijo, kjer gre v množici del omeniti vsaj Reiszovo Žensko francoskega poročnika in Leighov Topsy-Turvy. V svoji bogati karieri je sodeloval tudi s sirom Paulom McCartneyjem – družno sta namreč ustvarila Liverpoolski oratorij.

Miha Zadnikar, kinotečni zvočni in glasbeni skrbnik

Koristne povezave:

http://www.cinetecadelfriuli.org/gcm/

http://www.carldaviscollection.com/

http://fondazionebon.com/produzioni/fvg-mitteleuropa-orchestra/?id_tipo_lavoro=30&layout=lavori

Lilian Gish

PRIJAVE:

Prijave za izlet Slovenska kinoteka sprejema do četrtka, 6. oktobra 2011 v pisarni Kinopolisa (osebno pri Ani Šturm – vsak delavnik med 18. in 20., v torek in četrtek pa med 15. in 20. uro) ali po elektronski pošti ana.sturm@kinoteka.si.

Kdor se bo prijavljal prek e-maila, naj lepo prosim sporoči tudi svoje kontaktne podatke (telefon, e-mail, ...).

Cena je nadvse ugodna: 15.- evrov in zajema prevoz in vstopnico. Obveznosti lahko poravnate na avtobusu.

Odhod bo v soboto, 8. oktobra ob 15. uri izpred Slovenske kinoteke, Miklošičeva 28, Ljubljana. Prihod nazaj v Ljubljano bo v poznih večernih urah.

Pordenone, prihajamo! (Z Vetrom!)

KONEC SEPTEMBRA

Yello! Orange! Red! Brown (Bunny)!

Kako ste?

Ja, prišla je jesen in tudi Kinotečni blog se je stilsko spet malo preobrazil oziroma zakamufliral v ta letni čas.

Jesen je čas porumenelega listja, vonja po kostanju, jutranjih meglic in temperatur za malo debelejše nogavice oz. "zokne" kot so temu rekle naše babice (ki so "zokne" znale seveda tudi same seštrikati - slava jim!).

No, sliko za ta letni čas smo si tako izposodili pri mojstru suspenza in njegovem filmu Težave s Harryjem (The Trouble with Harry, Alfred Hitchcock, 1955) - because you just gotta love those socks! :)

Ko smo že ravno pri Hitchcocku ... na tole super zadevico sem naletela pred kratkim ... vredno ogleda ;)

No, mi pa nimamo težav s Harryjem, pač pa z najnovejšo ezoterično eskapado Terrencea Malicka Drevo življenja. Terrenceu tako poklanjamo prva FILMSKA SREČANJA, ki se bodo imela zgoditi V PONEDELJEK 3. OKTOBRA OB 18h v klubskem kotičku v Kinoteki.

Vsi željni pogovora o Malicku, življenju, vesolju in sploh vsem prav lepo vabljeni!

Plakat za film Drevo življenja

Prizor iz filma Drevo življenja

Na tem mestu pa bi radi opozorili tudi na prihajajoči 14. Festival slovenskega filma, ki se nevzdržno približuje in se bo od četrtka, 29. septembra pa do sobote, 1. oktobra odvijal v Avditoriju Portorož. Programski selektor, gospod Gorazd Trušnovec pravi, da gre za morda najboljšo filmsko letino v zadnjih 20. letih. Ni kaj, bo treba v Portorož. Še program

Festival slovenskega filma pa posebaj za Kinopoličane in Kinopoličanke poklanja 10 vabil.

In sicer 5 vabil za otvoritev festivala, ki bo v četrtek, 29. septembra in na kateri se bo odvila projekcija filma Izlet (Nejc Gazvoda, 2011), ter 5 vabil za zaključno slovesnost na festivalu, ki bo v soboto, 1. oktobra in na kateri bo predvajan film Stanje šoka (Andrej Košak, 2011).

Vabilo velja za 2 osebi.

Kruha in iger (Klemen Dvornik, 2011)

Stanje šoka (Andrej Košak, 2011)

Izlet (Nejc Gazvoda, 2011)

=> Vsi zainteresirani za 14. FSF se čim prej javite na ana.sturm@kinoteka.si, kjer dobite tudi podrobnejše informacije.

Se vidimo v Kinoteki, Portorožu in še kje ...

Servus! 

1001 NOČ V SLOVENSKI KINOTEKI

No, ne gre čisto dobesedno za 1001 noč, ampak - od danes naprej bo platno v dvorani Slovenske kinoteke s svojimi neponovljivimi zgodbami in animacijami v svoje "roke" vzel Karel Zeman, ki vas bo z unikatno in neposnemljivo filmsko govorico začaral v svoj pustolovski in pravljično-barviti svet.

Čarovnikov vajenec - Karel Zeman

Za ilustracijo te čarovnije, ustvarjalnosti in domiselnosti pa le dva kratka izseka iz novega kinotečnega kataloga, posvečenega Karlu Zemanu ter nekaj slik iz njegovih filmov.

(Katalog, posvečen Karlu Zemanu lahko od danes naprej za okrogla 2 evra dobite na blagajni Kinoteke. Kdor pa se septembra včlani v klub Kinopolis, katalog prejme brezplačno.)

"Vsi so strmeli nad njegovimi kulisami. Tuje delegacije so prihajale občudovat njegovo delo in vsi smo mu pravili: "Karel, saj ti bodo še ukradli vse te zamisli!" 

Pa je odgovarjal, da ne bodo. Nihče drug jih pač ne bi zmogel tako sijajno izdelati. On je kapnil par kapljic barve v vodo, potem je posnel in je bilo kot v čarovniji. Nikomur drugemu se to ne bi posrečilo. Nekateri njegovi posebni učinki so bili narejeni tako nerazumljivo, da je celo Jiři Liška, Zemanov glavni osvetljevalec, nekoč dejal: "Poslušaj, bil sem zraven pri snemanju, potem pa to vidim na platnu in se ne morem načuditi, kako mu je uspelo." (Karel Hutěčka)

 Tisoč in ena noč

Tisoč in ena noč

Čarovnikov vajenec

"Pri snemanju filma Potovanje v prazgodovino praktično nismo poznali delitve dela. Vsak, ki je imel dve roki in nogi je delal tisto, kar je bilo v danem trenutku potrebno. Animiral je sicer animator, a poleg tega je bilo treba tudi premikati ozadja, kar je počel tsti, ki je imel ravno proste roke. Scenografija je bila papirnata, narejena iz pobarvane in izrezane lepenke, in ko je kamerman neki kader osvetlil, je bilo treba prizor posneti do konca, četudi je to trajalo vso noč. Če bi luči ugasnili, bi se lepenka namreč skrčila in ukrivila, posnetek pa bi bil neuporaben. Ko smo na Fryštátskem jezeru snemali podvodne prizore s kuščarjem so morali vsi v vodo. Animatorji, asistenti in produkcija. Pri Zemanu so pač vsi morali početi vse, tudi pri snemanju zvoka."(Karel Hutěčka)

Potovanje v prazgodovino

Potovanje v prazgodovino

Kot pravi velika poznavalka del Karla Zemana, Michaela Mertová:

"Filmske mojstrovine Karla Zemana do danes navdušujejo in osupljajo občinstvo in stroko. Avtorjeva edinstvena fantazija, umetniški čut in tehnično mojstrstvo v kombiniranju različnih filmskih tehnik ostajajo brez primere. Bil je neutruden eksperimentator na področju filmske tehnike, izraznih sredstev in umetniškega upodabljanja. V svojem delu se ni nikoli ponavljal, ne tehnično ne tematsko, pač pa se je s slehernim filmom spopadel z novimi umetniškimi in tehnološkimi izzivi. Zemanovi filmi so tako svojevrstni in neponovljivi, da še do danes nobenemu avtorju ni uspelo naslediti njegovega izročila in izpopolniti njegovega umetniškega sloga.

Ukradeni zrakoplov

Ni razloga, da ne bi manjkali, sploh, ker bo otvoritev retrospektive pospremilo tudi pokušanje znamenitih čeških pivskih delikates. Vabljeni.

BOB DYLAN IN DA HOUSE!

Bob!

Kako ste? Imate še vedno občutek da je poletje? Vam postaja jasno, zakaj imamo pravzaprav poleti počitnice? Mhm, se strinjamo, v tej vročini je prav nemogoče delati.

No, kljub temu smo v Kinoteki v novo sezono zaštartali s polno paro. In iz naših oken na Miklošičevi se kar malo kadi. Na sumu za to pa imamo kratko, a sladko retrospektivo fimov z naslovom TOGETHER TROUGH LIFE: BOB DYLAN IN FILM, za katero se karte prodajajo kot vroče žemljice. Najbolj entuziastični fani Boba Dylana so po njih povpraševali že v petek.

Bob Dylan letos praznuje 70. let, njegova ustvarjalna energija pa nas spremlja že 5. desetletij. Kot piše gospod Wurst v septembrskem Kinotečniku, je Dylanova privlačnost, skrivnostnost, briljantnost, težavnost, genialnost in dosledna neodvisnost snov za legende, mi pa dodajamo, da je tudi snov za (odlične) filme. Ta teden bomo Boba Dylana tako spoznavali, opazovali in premišljevali skozi dokumentarec Ne glej nazaj (Don't Look Back, D. A. Pannebaker, 1967), ki je bil posnet med Dylanovo noro turnejo po Angliji leta 1965, glasbeni dokumentarec Festival (Festival, Murray Lerner, 1967), ki ponuja dragocen vpogled v vrhunec ameriškega preporoda folk glasbe v zgodnjih 60. letih. Pa skozi film Pat Garrett in Billy the Kid (Pat Garrett in Billy the Kid, Sam Peckinpah, 1973), v katerem Dylan zaigra, zanj  pa je prispeval tudi glasbo. Na sporedu bosta tudi Zadnji valček (The Last Waltz, Martin Scorsese, 1978), ki prikazuje skupino The Band na vrhuncu njene slave, v filmu pa poleg Dylana nastopajo še Neil Young, Joni Mitchell, Muddy Waters, Eric Clapton,... ter eksperimentalna biografija Bob Dylan: 7 obrazov (I'm Not There, Todd Haynes, 2007), v kateri Dylana upodobi več igralcev – med njimi dva Avstralca, ženska in črnski fant.

 

obrazi Boba Dylana

Retrospektiva Together Through Life: Bob Dylan in film se bo izpela v koncert posvečen Bobu Dylanu in prostovoljstvu, zato sledi ... 

POSEBNO KONCERTNO OBVESTILO

 

Program filmov, posvečen Bobu Dylanu, se bo iztekel v veliki koncert: Projekt Bob Dylan: Postani prostovoljec – LIVE!

Ob priložnosti Dylanovega 70. rojstnega dneva in z namenom spodbujati idejo prostovoljstva je Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji izdalo CD, na katerem nekatera izmed največjih imen slovenske glasbe prepevajo Dylanove pesmi, ki jih bomo imeli zdaj priložnost slišati še v živo: Vlado Kreslin, Laibach, Niet, Katalena, Zoran Predin, Pero Lovšin, Severa Gjurin, Mia Žnidarič & Steve Klink Trio, Brina, Murat & Jose, Hic et nunc, Chris Eckman & the Frictions, Sabina Cvilak z Rokom Golobom bodo interpretirali in prepevali Boba Dylana na koncertu v Križankah in sicer v sredo 21. 9. 2011 ob 19:00.

Za več informacij se lahko obrnete tudi na e-mailu: ljuDylanProject@state.gov

Prvih 300 obiskovalcev retrospektive TOGETHER THROUGH LIFE: BOB DYLAN IN FILM prejme brezplačne vstopnice za koncert!

TOGETHER THROUGH LIFE: BOB DYLAN IN FILM

Ameriško veleposlaništvo je ob projektu produciralo tudi dokumentarni film avtorjev Maje Weiss in Petra Braatza (Bela Films). Dokumentarec si bo mogoče kmalu ogledati na TV Slovenija ter v preglednem programu glasbenih dokumentarcev na 14. Festivalu slovenskega filma, ki bo letos potekal od od 29. septembra do 1. oktobra v Portorožu.

Kot v članku o Dylanu v Kinotečniku pravi Wurts, je Dylan lahko marsikaj, vendar nikoli to, kar od njega pričakujete. Nikoli. Morda je bil še pred minuto tu, vendar ga zdaj ni več. Zato pohitite in si priskrbite karte za filme in koncert, kajti pri Dylanu nikoli ne veste, kdaj ga bo odneslo skupaj z vetrom ...