Ciao!
Drage moje, dragi moji - sledi posebno obvestilo v zvezi s kinopoličanskim izletom na Dneve nemega filma v furlansko mestece Pordenone.
Tekst je tokrat za Kinotečni blog prispeval Miha Zadnikar.
 |
| Plakat za 30. Festival nemega filma v Pordenoneju |
KINO-UHO: vodeni
izlet na Dneve nemega filma v Pordenonu!
Predajmo se Vetru in njegovi muziki!
Slovenska
kinoteka, njena kinoušesna uprava vam za soboto,
8. oktobra 2011 ponuja prav posebno poslastico. Precej let je že minilo,
odkar smo organizirali dvoje uspelih izletov na slavni festival Dnevi nemega filma (Le giornate del cinema
muto) in si tako ogledali epski mojstrovini Železni konj (John Ford, ZDA 1924) in Napoleon (Abel Gance, Francija 1927). Kdor se je udeležil katerega
od obeh izletov, ta utegne povedati, da je šlo za izjemno šarmantna, poučna dogodka,
pravi rariteti. Sedeti med stotinami najpomembnejših filmskih arhivistov,
kinotečnih moljev, izvedenk, izvedencev za zgodnjo kinematografijo z vsega
sveta, že to dejstvo zagotavlja v dvorani Teatra Verdi enkratno ozračje. Za
navrh pa prejmemo še projekcijo nemega filma z velikim orkestrom pod vodstvom
enega izmed vodilnih dirigentov in skladateljev kinske godbe.
Topot vas srčno
vabimo na ogled pozne neme klasike Veter
(The Wind), ki jo je leta 1928 v ZDA zrežiral švedski mojster Victor
Sjöström (včasih imenovan tudi Seastrom), v njej pa magistralno nastopajo
Lillian Gish, Lars Hanson, Montagu Love in Dorothy Cumming. Orkester FGV Mitteleuropa bo vodil sam
skladatelj Carl Davis, gre pa za
zaključno prireditev jubilejnih, XXX. Dnevov nemega filma v Pordenonu! In
takšne priložnosti vsekakor ne gre zamuditi, saj so projekcije nemih filmov z
veliko orkestrsko zasedbo v zadnjih letih postale organizacijsko tako zelo
drage, da si jih dejansko ne more privoščiti vsakdo. Vključno z nami. Tudi in
predvsem zato gremo na oktobrsko sobotno pot v Italijo.
Zamisel o
ekranizaciji zgodbe o Vetru, ki jo je
spisala Dorothy Scarborough, se je porodila sami veliki igralki Lillian Gish.
Gre za enega od poslednjih nemih filmov, ki so jih sproducirali pri MGM.
Studijski upravnik Irving Thalberg se je hipoma ogrel za idejo, na katero je
prišla igralka. In ne le to – Lillian Gish si je lahko sama izbrala a) režiserja,
s katerim je slabi dve leti poprej že uspešno sodelovala pri filmu Škrlatna črka; in b) soigralca Larsa
Hansona – slednji jo je očaral že leta 1924 kot partner Grete Garbo v švedski
produkciji in Stillerjevi režiji Sage o
Gösti Berlingu, MGM pa je dvojico Garbo / Hanson s pridom izkoristil in
pripeljal do vrhunca še z nastopoma v Telesu
in hudiču (Clarence Brown, 1926) in v delu Božanska ženska (Victor Sjöström, nastane istega leta kakor Veter!), ki danes velja za zgubljeno,
saj obstoji zgolj njegovih devet minut. Osupljivo virtuozna Lillian Gish v
pričujoči drami o ženskem trpljenju spet potuje – tokrat z Vzhoda, iz Virginije
v zahodni Teksas. Ves čas filma se veter samo krepi, prah se razpihuje
vsepovsod, še v kamero seže, peščeni drobci se kot bruno zapičijo v naše oko,
ko spremljamo fantastičen Sjöströmov dramaturški drnec, poln spolnih in
medčloveških strasti, napak, odklonov in spodmikov, ki naposled dosežejo pravi
pravcati tornado in se razletijo v zgledno katarzo.
Maestro Carl Davis (rojen leta 1936 v New
Yorku; že desetletja živi in ustvarja v Londonu) je nesporno prvo ime, kar
zadeva kinsko godbo za nemi film, za navrh pa je tudi nenadkriljiv v slogovnih
razponih, ki segajo, kakor se reče, od Broadwayja do klasike, od pop muzike do Parsifala. Svoja zgodnja
dirigentsko-kompozicijska leta je Davis namenil študiju glasbenih razlik, plesu
in baletu Potem je prišel še film – najpoprej s produkcijo Thames Television,
pozneje v neodvisni navezi firme Photoplay, ki sta jo osnovala – danes že
pokojni – David Gill in njegov sodelavec, veliki filmski zgodovinar Kevin Brownlow.
Trojka je soustvarila nekaj temeljnih del, ki so poskrbela tako za visoko znanstveno raven kakor za povsem novo
popularizacijo zgodnje kinematografije: televizijske serije Hollywood, Neznani Chaplin, ustrezni
televizijski prispevki o Busterju Keatonu, Haroldu Lloydu ... – vsi z Davisovo
fino ozgodovinjeno in šarmantno muziko. Prelomno je bilo leto 1980, ko je
Brownlow zaključil svoje življenjsko delo z restavriranjem peturnega epa Napoleon, ki je zanj Carl Davis spisal
izvirno glasbo, navdušenje po premieri in ponovno rojstvo Napoleona pa je doživel še ostareli režiser Abel Gance. In potem
kmalu mirno zaspal, projekcije nemih filmov z živo orkestrsko glasbo pa so
postale pravi kult. Restavrirane klasike – bodisi z izvirno, zgodovinsko bodisi
z Davisovo muziko – so se kar kar zvrstile: Chaplinove Luči velemesta, Ben Hur, Nestrpnost … Precejšnjo srečo smo imeli
konec osemdesetih in v devetdesetih, da smo jih kar nekaj z orkestrsko izvedbo
slišali tudi v Ljubljani – v Cankarjevem domu in nekdanjem kinematografu Union.
Davis sklada precej tudi za BBC (zaslovel je že v sedemdesetih z maratonsko
serijo Vojne vihre) in tekočo filmsko
produkcijo, kjer gre v množici del omeniti vsaj Reiszovo Žensko francoskega poročnika in Leighov Topsy-Turvy. V svoji bogati karieri je sodeloval tudi s sirom
Paulom McCartneyjem – družno sta namreč ustvarila Liverpoolski oratorij.
Miha Zadnikar, kinotečni zvočni in
glasbeni skrbnik
Koristne povezave:
 |
| Lilian Gish |
|
|
|
PRIJAVE:
Prijave za izlet
Slovenska kinoteka sprejema do
četrtka, 6.
oktobra 2011 v pisarni Kinopolisa (osebno pri
Ani Šturm – vsak delavnik med 18. in 20., v torek in
četrtek pa med 15. in
20. uro) ali po elektronski pošti
ana.sturm@kinoteka.si.
Kdor se bo
prijavljal prek e-maila, naj lepo prosim sporoči tudi svoje kontaktne podatke
(telefon, e-mail, ...).
Cena je nadvse
ugodna: 15.- evrov in zajema prevoz
in vstopnico. Obveznosti lahko poravnate na avtobusu.
Odhod bo v soboto, 8. oktobra ob 15. uri izpred
Slovenske kinoteke, Miklošičeva 28, Ljubljana. Prihod nazaj v Ljubljano bo
v poznih večernih urah.
Pordenone, prihajamo! (Z Vetrom!)
